site statistics

Smo na biciklu…

Potepanja

Arhiv

free counters
unique visitors counter

Koledar

Junij 2017
P T S Č P S N
« Mar    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

6. Pustni Skok na Uršljo goro

8.02.2016 ob 11:15, avtor deejay

Jutro 6.2. 2016,  ko se peljem zjutraj proti Ivarčkem jezeru in pri Rimskem vrelcu, ko ponavadi vidim race, mačko, ki mi skoči na cesto…. tokrat zagledam Spidermana :)  Ok, trezen sem, nula nula šofer, ampak dam klepat …tisto bogastvo, če ni bil Spiderman :)
Ko prispem na parking, še malo posedim v avtu, ko mi čez šipo pogleda mucaaaa , muca maca in zaprede….a nas boš popisal. Aaaaaa vežda, pustna sobota je in kot sem napisal v napovedniku za vabilo, da so tokrat na skoku zaželjene pustne maske….že vidim da bo fajn :)

Čedni ;)

Pustnih šem je bilo res veliko, klovni, kolesarji, muce, miške, tigrice, pike poke, pa pike nogavičke, celo viking Viki prikoplje od nekod in na koncu Spiderman, ja prav sem videl, res je bil človek-pajek :) nekaj se jih je našemilo tudi v pohodnike , planince ;)

:)

Popis je potekal presenetljivo hitro, ura se je bližala osmi, ko se bomo pognali proti vrhu naše Gore. Medtem opazujem, kako s maske merkajo med seboj :)  Še največ strahu imajo pred Spidermanom, ve se zakaj, že ko se postavi na štart, se določeni kr umaknejo, nekateri ga čudno gledajo, peščica pa kuje načrt, kako preprečiti, da bo prvi na vrhu. Ampak brez bojazni, kasneje se je namreč izkazalo, da je bil danes z nami tudi zato, da je pomagal ljudem do vrha, jih vzpodbujal in jim vlival moči :)

Zaskrbljeni pogledi, ko se na črto postavi Spiderman :)

Podatki, ki jih dobimo z vrha so obetavni, sončno je, brez vetra, Železarska pot pa normalno prehodna, brez derez pravijo, čeprav se kasneje izkaže, da vendarle ni bilo pametno pustiti dereze v avtu, je kr drselo namreč. Ampak, kot smo že tolikokrat omenili, pot je enaka za vse., skoraj za vse, za rdeče-modrega ne :)

Saj gre …

Tudi Pod Brezo se je ustavil :)

Sneg, ki je padel med tednom se je lepo obdržal in nam ob krasnem vremenu ustvari še eno pravljico, ki ne bo pozabljena. Mislim, da ni med nami, 108 nas je bilo, enega , ki tega ne bi potrdil. lepo je bilo videti spet nekaj novih nasmejanih obrazov, ki jim ta dan ne bo šel kar tako v pozabo, tudi tisti , ki ste z nami že bili…daaaaleč nazaj, ste še našli pot do nas. Lepo vas je bilo videti. In če bo obveljala tista vaša, se še vidimo letos ;)

Kr gost promet ja ;)

Proti vrhu je šlo brez problemov, krajša pavza je bila Pod brezo…mimogrede breze še ni na vidiku, je pa bil na bližnjem hrastu tisti rdeči možiček. Pravzaprav smo med potjo ugotovili….on, ona, ono namreč ne govori, da je to obojespolnik :)   Kar na trenutke pride še kako prav. Nihče ga še namreč ni videl opravljati potrebe, ni ga bilo zaznati ne na moškem ne na ženskem wc-ju :)   In objel je mene in potepkal po ritki eno pred menoj, ja včasih bi res bilo fajn biti Spajdermen :)

Vse je OK ;)

Timotej, prvi na šestem skoku


In ko hodimo proti vrhu, nam naproti že hodijo tisti tahitri, pride prvi, kratke hlače, pride drugi kratke hlače …..potem ustavimo in se vprašamo, kaj je zdaj to, smo že preveč popili al j res tako toplo :)  Ugotovimo, da je in eno in drugo :) Tako da je vse ok.

Prelep pogled, katerega se nikoli ne naveličaš

Ko se nam odpre najlepši pogled na goro iz vzhodne strani smo rešeni. Pravzaprav določene rešuje še Spiderman, porkaštrudl, tega sem pa omenil danes že x-krat, ampak kaj morem, je bil res povsod, odpelje enega na vrh, prileti po drugega in tako do konca, ko pripelje zadnjo skupino.

Spiderman v akciji

Na vrh pa sta tokrat prvič prisopihali imeni, ki doslej še nista bili prvi. To sta bila Nina Krajcer in Timotej Bečan. Bravo in čestitke tudi vsem ostalim udeležencem, vem, ni vam lahko, je pa fajn, ko smo enkrat na vrhu :)

Povsod so, tudi na vrhu je bilo srečati dacarje :)

Čudovito vreme, brez vetra…

Na vrhu pa davčna inšpektorja, ja , tokrat mora zares potekati, tako kot je treba, sicer sta že kr precej v …mislim imata rdeča noska , ampak ok. Sta bog in batina bi rekel kolega iz bližnjega bifeja :)
Toliko mask, ki smo spravili to soboto na Uršljo, jih še prav gotovo ni bilo nikoli, evo , pa smo spet pustili sled ;)

oooujeeaaa :)


Fajn je, ljudje so nasmejani, se zajebavajo, pravo pustno vzdušje na 1696 metri nad morjem, čas je za skupinsko, zgodovinsko fotko. Sledi žrebanje nagrad, spet so z nami naši zlata vredni prijatelji, Robi, Borut, Mira in Rok, bolj prepoznavni po servisu koles Pohorc, restavraciji Al Pachino, Solnem hramu in podjetju Troia. Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej.

:)

Lej ga Vikija tam zadaj ;)

Za konec bi lahko še dodal, da v skupni rezultat šteje 5 (pet) najboljših skokov. Se pravi po točkah pet najboljših uvrstitev. Do konca te sezone skokov sta nam ostala še dva. 20. februar in finalni skok, ki se bo zgodil 5. marca. Upam, da boste z nami tudi takrat, fajn bo.

Se vidimo


FOTOGALERIJA

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto utrinek, Slovenija, Zabava, Šport | Brez komentarjev

5. Skok na Uršljo goro 2015/16

24.01.2016 ob 19:24, avtor deejay

Sončni vzhod na Ivarčkem jezeru

Nekateri se segrevajo s tekom okoli jezera

23. januar 2016   ko se peljem proti našem tradicionalnem zbirališču  skozi  Kotlje opazim igro narave, prebujanje dneva. Katera daje znak, da bo tudi ta dan, prav poseben dan. Parkiram ob Ivarčkem jezeru, vzamem fotoaparat in stopim do jezera, še vedno se barve prelivajo, poskušam to ujeti v objektiv. Tam se zamotim do te mere, da skoraj pozabim na naše skokece in skokice, ki se že pridno zbirajo.

Prva z desne  je štartala v napačni smeri :)

Vrnem se do njih in zadeva steče, pričnem popisovati, tri četrt pohodnikov že poznam po imenu in priimku, zato gre vse skupaj lažje, za ostale ugibam ali pa mi sami izdajo ime :)

Do osme ure imam podeljenih 99 blokov za čaj na vrhu v koči. Spet lepo število pohodnikov. Spet bo veselo si rečem, navdušen tudi nad tem, da nam je v tem tednu uspelo za finalni skok dobiti dve zares mikavni imeni, ki bosta nekaterim polepšali ta dan ,ampak o tem, ko bo čas zato ;)

Ko se prično nabirati…

Ob osmih poženemo, kot vedno. Tokrat pri minus osmih stopinjah po Železarski poti  proti vrhu Gore. vsi tisti, ki se udeležujejo zimskih lig, pohodov itd itd, nam zatrdijo, da je Zimski skok najtežja preizkušnja, ki se izvaja skozi zimo.  Najtežja in tudi hkrati najlepša, pravijo, da še tisti, ki živimo tu, sploh ne zavedamo, kaj imamo….mi pa jim vračamo, da se še kako zavedamo, ne zavedajo pa se tega vsi, to pa res….

Medtem, ko je bila debata o zimski ligi, se že bližamo višini Ošvena, prvi so medtem že na vrhu, ko smo mi šele na pol poti. Ampak nič hudega, se ne mudi, hodimo za dušo. Pot je od polovice naprej tudi zasnežena, vse do Okrepčevalnice Pod Brezo pa je suho. Lepo na, gre, vsake toliko časa se pridružim katerim in malo poklepetamo, tudi o klepetu. Znanstveno je menda dokazano, da smo ob klepetanju počasnejši, tudi če mislimo, da nismo :)   To pa še ni vse, počasnejši smo tudi ob žvečenju Babalu-ja :) , se jih spomnite ,v glavnem  v prihodnje brez žvečilnih gumijev, če želite biti hitrejši :)  Pač ne boste pokali balonov.

Mimo znamenja, edina “ravnina” na Železarski poti

Bolj se bližamo vrhu, bolj se kuha na vremenu. Ko prispemo na vrh lahko vidimo snežne nevihte v dolini, kako se vlečejo meglice. Ni trajalo dolgo, ko prične sipati sneg tudi na Gori. fajn je, prava zima in ravno ob tistem času, grem preganjat ljudi iz tople koče. Gremo narediti eno gasilsko, hitro, hitro in potem se prične.

Romana v cilju

Prtisnem enkrat….ooo se sliši izza vogala , prišiba še nekaj ljudi. Ok smo ready, prtisnem….oooo :) jih prileti še nekaj iz koče. Ok, pa dajmo še enkrat, al pa raje ne, nekaj mi pravi, da še niso vsi na kupu ;) In res, po snegu prikoplje še ena skupina, napol oblečenih :)   Zdaj je pa dovolj, kar bo bom ko pršibajo še zadnji in fotka gasilska za peti skok se lahko zamrzne za vekomaj :)

Tole fotkanje postaja že pravi obred :)

Tičkaaaaa :)

Sledi odhod v kočo, ampak še prej, vedno se nekaj dogaja, ena sama pozitiva je v zraku, vsi veseli, nasmejani….gremo se še malo ogreti in nagrade so še za podeliti. Letos smo se odločili, da se nagrade podelijo le med prisotne. Spet so bili z nami dobri ljudje, Mira, Robert in Borut, ki so z nagradami popestrili in obdarili naše pohodnike.

:)

:) drugič

Zunaj je prenehalo snežiti, čas je tudi, da se vrnemo v dolino . Spet se polni novih vtisov vračamo v naš vsakdan. Z mislimi pa smo že pri šestem skoku, ta se bo zgodil na pustno soboto. In že ste spraševali, če ste lahko v kaj našemljeni….seveda ste lahko, pravzaprav bo to zaželjeno. Na najbolj norčavi dan pa res ne bomo kislih “ksihtov špilali” :)

Js mam pa nove dereze :)

Dobrodošli na pustno soboto, 6.2. 2016 na parkirišče ob Ivarčkem jezeru

Smo Slovenci,

ne jamramo,

ker hodimo na Uršljo ;)

Zimska idila na Gori

Se vidimo ;)

Se vidimo

FOTOGALERIJA

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Foto utrinek, Slovenija, Zabava, Šport | Brez komentarjev

4. Skok na Uršljo goro 2015/16

10.01.2016 ob 19:11, avtor deejay

Piše se 9. januar, 1944 leta je na ta dan 14. divizija krenila s svojim pohodom na Štajersko. 2016  leta se zgodovina skorajda ponovi. Zgodi se v osrčju Koroške. Juriš na Urško je bil tokrat, četrti po vrsti v tej sezoni in dvajseti, odkar so na svet pokukali Zimski skoki na našo Goro. 101 pohodnik, vreme ravno kontra, kot so ga napovedovali. Za nagrado pa tokrat na vrhu nagrada, MoPZ Vres s Prevalj je v  sklopu Kulturnih srečanj na Uršlji gori pristavil svoj piskrček in napolnil kočo s svojim petjem.

Brutalni štart je bil tokrat :)

In potem se pripelje  Suzuki, notri sami drzni in hitri :)  pripelje se Citroen…rad imam toto naše lepo mesto :)  pa Passat …Mi ga spet žingamo….in tako se Vas je do osme ure na parkirišču ob Ivarčkem jezeru zbralo nekaj čez sto. Če smo bolj natančni nas je bilo točno 101 :)  Lepo število gelde na to, da smo na napoved naše šlogarce Marice stavili na število okoli 70. Pa Marica se še ni zmotila kdaj :)

Na Jurčkom prazen travnik, kje ste ludi moji :)

In če se vrnem še malo nazaj, slišim pri popisovanju, da ima samo še dva tedna do poroda in da ne ve, če bo zmogla….uh jezusmarija…rečem sam pri sebi, samo to je še treba, da bomo še povili med skokom :)  prekinem s popisom in povprašam, kje je tista, ki bo kmalu rodila…malo se spogledamo in ugotovimo, da je “tista” doma na toplem. Si kar oddahnem in pišem dalje, ko povprašam Dominika, če pogleda na uro, namesto mene :)

Pod menoj…

…nad menoj

7.58 in še nekaj sekund čez je bilo…..ojej, hitro zapišem še tri imena in gasa na štartno črto, kjer so tisti najbolj neučakani že bili v nizkem štartu.
Ko se ob osmi uri zapodijo, do mene pristopi še Vlasta, kot vedno :)  Spet je bila gužva pravi :)  jo zapišem in že je ni več.

Popokam svoje stvari v rukzok, spravim dereze na čevlje in gasa za njimi.  Ampak hitri so tokrat, pod Jurčkovim travnikom ni nikogar več, ponavadi tiste počasnejše srečam ravno tu. Sem ji pa srečal potem naprej v gozdu, ko na hitro pademo v debato. Je kot pri frizerju, ko res vse izveš :)

Pri srčku levo :)

Sama trasa je tokrat zahtevnejša kot sicer, sneg se melje, težje gre, ampak, pot je enaka za vse, tako, da brez izgovorov. Se je pa poznalo tudi na časih prvouvrščenih, tisti bolj zadaj imamo ponavadi enak čas, a gre dež, sije sonce, postojimo  Pod Brezo…razlik ni velikih :)

Cerkev iz malo drugačnega kota :)

In tista o rdečem alarmu, o napovedanih padavinah, dežju je bila tokrat malo iz trte zvita. Nič od tega ni bilo, le toplo je ratalo, pa ne zaradi pijače, ampak zaradi zunanje otoplitve vremena. Sicer pa smo že rekli, da slabega vremena ni, so samo švohna oblačila :)

Je pa vedno veličastno priti na vrh Gore

Tokrat ga prvič “pri srčku” mahnem levo, se pravi po cesti do vrha, tako, da tiste klasične razglednice s cerkvijo tokrat ne bo, je pa zato nastala druga. Če cerkve ni na sliki, ko prideš na vrh s kontra  strani je kot da ne bi bil na Urški :) Na vrhu Ug Timing v elementu, tokrat mi prvič pravita, da je šlo zapisovanje kot po maslu in da ruski Notebook ni zapikal, tako tudi nevšečnosti pri razultatih ne bi smelo biti :)

Obvezen vam vzamejo mero na vrhu

Meglice so se podile iz vrha v dolino, kljub temu pa je bilo pred kočo kar prijetno. Bolj muzikališ vzdušje pa je bilo tokrat v koči, kjer so zapeli Vresovci, ženske noge so se omehčale, ene so celo klecnile, GRS pa kljub temu ni bilo potrebno klicati.  Se je pa na vrh tokrat podal tudi Duja, nekdanji skrbnik koče na Gori, katerega je bilo prav fajn videti, se skupaj vsedli za mizo in podebatirali aktualne zadeve.

Čas je minil hitro, kaj hitro, prehitro, ko se je bilo potrebno podati nazaj v dolino, nazaj v naš vsak-dan. Tudi tokrat ne bi bilo našega skupnega skoka, če z nami ne bi bili pri nagradah Solni hram z Otiškega vrha in restavracija Al Pachino z Maribora. Da ste se pogreli s čajem pa je tokrat poskrbelo podjetje Troia a Prevalj.

Vabljeni na naš naslednji skok, ki se bo zgodil 23.1. 2016, štart se ve kje je, ura pa tudi…do takrat pa…ja kr naj pada še sneg ;)

FOTOGALERIJA

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Slovenija, Zabava, Šport | Brez komentarjev

3. Na – Skok na Uršljo goro 2015/16

27.12.2015 ob 21:34, avtor deejay

Gužva :)

“Pošpegam” na uro … 7.56  kaže, ob osmih pa je štart….huh, nič ne bo. Počakajte trenutek, popis trenutnih prebivalcev Ivarčkega jezera je ustavljen,  pokličem na vrh in prvič v zgodovini UG skokov prestavimo štart za deset minut :)  Kaj to pomeni za natempirane na osmo uro vemo :)  Kaj pa to pomeni zame, pa tudi vemo. Lepo v miru popisati vse pohodnike pred štartno sireno še kakšen čvek na brzino in gasa :)

:)

Verjetno je bilo kr težko počakati še dodatnih 10 minut ;)

Ob pol osmih je bilo še vse mirno, spokojno tiho, čez 15 minut pa že kot v panju.  Praznični dan in po vrhu vsega še prelepo vreme je dalo vedeti, da bo ta naš ta-tretji skok rekorden po udeležbi. Če štejem še naša dva fake Božička na vrhu, ki sta vas popisala nas je bilo okroglih 150. Uršlja gora je bila na ta dan res posebej lepa…

Čez Jurčkov travnik

Kar strma je prva polovica poti

Štartamo deset čez osem. Pol ure po čudovitem sončnem vzhodu na naši Uršlji gori. Na štartu lahko opazimo kar nekaj novih hitrih nogic, napeto bo…ogroženi  bodo tudi časi in res. Na koncu se izkaže, da je Dejan Vračič, kateri je prvi osvojil vrh z Ivarčkega za to potreboval dobrih 45 minut , pri ženskah je bila prva na vrhu Irena Šmid.

Igor in Dejan

Prvič se je na štartu zgodilo, da se mi je zdelo, da se parkirišče ni in ni hotelo izprazniti :)  Kr hodili ste mimo mene in hodili….ko sam pospravim stvari v avtu in se zapadim za vami.

Šerpa

Pri Jurčku spet krasen pogled, kot že mnogokrat doslej. Na vrsti končno tudi prvo slačenje, kot že mnogokrat doslej :) Toplotna inverzija se je sicer čutila malo višje, tako, da me je bilo že kar malo strah…. to glede ponovnega slačenja :)

Lojz se tudi tokrat ne izneveri in prevzame vlogo šerpe, kot že nekajkrat doslej. Naša najmlajša skokica Tjaša je tokrat vodička svoji starejši sestri :)  Posel odlično obvlada, jo tudi motivira in kolikor sem šel z njimi, se mi zdi, da bolj je šlo proti vrhu, lažje je šlo :)

Tjaša deli napotke :)

Še čisto malo

Je bilo pa vmes še dosti dogajanja….zanimivega seveda. Največ seveda o ženskih težavah :) Pa potem o likerju, ki je bil sicer dobrega okusa, pa sumljivega izvora :)
Da o izotoničnih napitkih ne govorim . Mesec december je mesec kolin in mojster Vladek je poskrbel tudi za te. Domači grumpi, domač kruh, domač mošt, domače tepke, predelane in obdelane na poseben način. Se mi še zdaj naredi “knedl” v grlu ko pišem to :)  tk dobro je bilo ;)

Kaj je to hudiča :)

Ko že hodim proti vrhu se vračajo novi obrazi, vsi zadovoljni, kar ne morejo prehvaliti vsega tega dogajanja in kako je lepo tukaj…..ja že vemo :)  vrnili pa se še bodo pripomnejo in že jih ni več.

Fajn

Eni gor, drugi že dol

Prihod na vrh pa veličasten, nebo je brez oblačka, brez vetra, teperature pravšnje za posedanje zunaj pred kočo. Ljudje se na veliko fotografirajo z Božičkoma, za katera kasneje ugotovijo, da sta fake :)  tapravi Božiček pride skoraj na koncu, brez sani, zmatran kot le kaj….še slikati se ni pustil :)  je bil pa zelo prijazen.
Sicer pa si jih lahko ločil tudi po tem, da sta ponaredka pila Laško, tapravi pa Kokakolo :)

Sta rekla da sta Santa Klaus-a …. malo morgen ;)

Ta je bil tapravi :)

Pa da ne bomo preveč padli v te možeke, lahko za konec napišemo še par vrstic, ne zlatih napotkov,  katere nekateri tako radi slišite :)

Spet je bilo dosti novih obrazov in nič čudnega ni več, če se nekdo pripelje iz Ljubljane, Maribora, Žalca, Gornje Radgone, Celja, Ptuja, Velenja, Pliberka, St. Kanziana ali pa Šentanela…… :)  Zdaj vemo, da vsi ti prihajajo zaradi Uršlje gore, lepot naše Koroške in zaradi odličnega vzdušja, ki nastaja tod-okrog. Vse to tudi po zaslugi Al Pachina, Solnega hrama in tokrat zlatega sponzorja Kwon Computers-a iz Prevalj

Uršljegorska plaža

Bejbe

In prav zaradi tega, se veselimo srečanja z vami tudi v prihodnjem letu. Prvič že 9. januarja 2016.
Lepo povabljeni , tudi če bo sneg ;)

Vsem Vam in vam najdražjim pa srečno 2016.

Fajn je bilo

FOTOGALERIJA

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Slovenija, Zabava, Šport | Brez komentarjev

2. Skok na Uršljo goro 2015/16

13.12.2015 ob 12:11, avtor deejay

12. december 2015, ura 7.45, v tem času sonce komaj da vzide. Parkirišča ob Ivarčkem jezeru pa polna, kot za prvega maja. Pardon, ob takšni uri so za 1. maja, še na pol prazna. Napolnijo se par ur kasneje, pa še to zaradi tega, ker je zastonj hrana in pijača, pa še ansambel jim uštimajo :)
Danes tega ne bo, pa je kljub temu ljudi, da kar mrgoli. Na Uršljo goro gremo, samo to :)

Popis pb :)

In tudi tokrat se nas je ob osmi uri zbralo okoli 100, natančneje 97 tistih, ki smo imeli namen, povzpeti se na 1699 visoko Uršljo goro. Dvema žal to ni bilo dano. Eden od pohodnikov, se ta dan ni počutil, kot bi se moral in je zaradi slabosti končal svoj vzpon predčasno.

Segrevanje na -2 stopinjah

Pa gremo lepo po vrsti. Tokrat sem bil na parkingu že ob pol osmih. Pa da ne bost mislili, da sem bil prvi, nak, tisti zagriženi so se že ogrevali, sam pa sem kar pričel s popisovanjem. Zelo hitro mine te pol ure in v veselje mi je bilo, ko sem videl, da se je nam tokrat pridružil tudi Rok, kateri je že od lanskega leta spraševal o tem in onem…. Tokrat  se je opogumil in prišel na mesto zločina, svoje prehodil in bil na koncu zelo zadovoljen. Jaz pa tudi ;)
Štart kot ponavadi, s tem, da se je tokrat oglasila sirena, jo, tista prava policijsko-gasilsko-reševalna :)

Nestrpnost narašča :)

Te slednje smo tokrat res potrebovali. Pohodnik, ki je omagal je potreboval njihovo pomoč. Tu pa smo lahko videli, kaj dela novi sistem obveščanja. Ko smo poklicali center za obveščanje, da bi pač potrebovali pomoč reševalcev, smo naleteli za nekaj časa na zid, nepremagljiv. Kako nekomu ki ni iz naše Koroške povedati, dopovedati, kje je Ivarčko, kje je Železarska pot, kje je kmetija Jurček. Težko, oziroma nemogoče, vse dokler dispečer na 112 ne preveže, po zahtevi Anice, katera je vodila pogovor, k nam bližnjim, koroškim  reševalcem. Potem zadeva steče. Če bi odločale sekunde, lahko tudi minute, bi bila težka. Anica in Lojz sta potem spremljala našega pohodnika do Jurčka, kjer so ga prevzeli koroški reševalci. Kot smo izvedeli že včeraj, pa je šlo hvala bogu le za trenutno slabost in je že OK.

Jure pod Jurčkom ;)

Nekje na polovici poti


Lojz je potem kljub temu prišel na vrh, dobil tudi nagrado :) , Anica pa bo  za pozornost, ki jo je namenila, prejela ob naslednjem Skoku skromno darilce ;)

Cerkev na Gori

Prav zaradi tega “zastoja” sem potem odpeketal proti vrhu bolj kot ne sam. Srečal še nekaj skokic, malo poklepetal in gasa naprej. Od ceste pa že srečeval tiste tahitre, ki so se že vračali v dolino. Na hitro rečemo kakšno in že se mi je prikazal vrh, tam na vrhu pa ….pa kje hodiš :)  So se me pa razveselili, kot da bi imel v vsaki roki vsaj dva  5- litrska kanistra mošta :)

Nekaj so videli na meni :)

Na hitro rečemo kakšno, ljudje se že vračajo v dolino, zato tudi na hitro gasilska za vse večne čase in to je to. V koči sta dežurna poskrbela za vse  prisotne, sledil je tudi žreb. Al Pachino in Solni hram sta na vsakem skoku z nami. Za čaj pa je tokrat  svoj prispevek dalo  podjetje MG Rohr za Raven na Koroškem….

Šaleška dolina

Na drugem skoku sta najhitreje do vrha prišla Vinko in Irena, slednja prvič med ženskami pod eno uro. Čestitke, čestitke pa tudi vsem ostalim za osvojeni vrh, ter prispevek k temu, da je za nami še en uspešen skok na Uršljo goro.

Naslednjič se vidimo zopet 26.12, se pravi dan po tistem obilnem zajtrku :) ja, pasalo bo na tisti dan malo razmigavanja, zato le označite v  svoje pametne telefone, tablice, računalnike in klasične koledarje  dan 26 december, 8.00 Ivarčko jezero -> Uršlja

Gasilska 2. Skok 2015/16

Pa lepe Božične praznike vsem

B


FOTOGALERIJA

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto utrinek, Slovenija, Zabava, Šport | Brez komentarjev

1. Skok na Uršljo goro – sezona III.

30.11.2015 ob 13:45, avtor deejay

Huh, katera kolona

Tistega 2013 leta je bila prav tako sobota, decemberska, ko smo prvič pognali skupaj proti vrhu Gore. Takrat se nas je zbralo 35 pohodnikov. Leto kasneje, ja tudi takrat je bila sobota, slučajno :) . Rekli smo, dajmo še to leto skupaj “skakat” na Uršljo goro, Skokeci so prikimali ….tisto soboto zjutraj ni šlo spati, saj se je vas nabralo kar 68. Puuuh, kakšna številka.

Novi čeveljčki ;)

In zdaj, minulo soboto, ja, spet je bila sobota :) so nam pač usojene ….se vas je tistih, ki ste želeli skupaj pognati proti vrhu naštelo kar…..sledi glooobok vdih…103 , se pravi sto trije pohodniki.
To pa je že število, ko se tudi okoliškim planinskim društvom tresejo hlače :) Kako zbobnati toliko ljudi skupaj, kaj hudiča jim obljubljajo, kdo jih pelje na vrh, ….en kup vprašanj, ki pa imajo en sam odgovor. FAJN JE, družba, narava, nova poznanstva in ena sama čarobna energija, katera nas združuje.

Ja, je čutiti nemir :)

Popis vseh vas je šel od pričetka čisto v redu, proti koncu pa gužva, ampak je šlo. UG Timing pa že resno razmišlja o novi zaposlitvi študentke, ki bi pomagala pri popisu, recimo :) .
Zjutraj ob osmi uri, – 2 stopinji, vrh Uršlje se je videl, podatke, ki sem jih dobil z vrha prenesem naprej. Priporočala se je uporabo derez, ker naj bi bilo na nekaterih delih precej poledenelo. Kasneje se je izkazalo, da je bilo to opozorilo izrečeno zgolj kot preventiva, saj je šlo vseskozi kr ok, če si imel dereze pa mogoče ok ok :)

Preko travnika pri Jurčku

Med že znanimi obrazi je bilo čutiti veselje, nasmehi na obrazih pa tu niso zaigrani, vsi so pristni. In komaj čakajo, da se že enkrat prereže ta trak in se zapodimo proti vrhu. Med starimi znanci pa tudi veliko število novih obrazov, nekateri zrejo vate bolj plaho, saj ne vedo kaj prav jih čaka, medtem,. ko drugi že čisto po domače, se sprehodijo do šanka, si natočijo špricer, pivo ….v glavnem po domače :)

MultiSelfie

Okrepčevalnica še stoji ;)

Zadnjega udeleženca popišem  dve minuti pred štartom. Tiste hitre nogice je potrebno spraviti za črto, a so pozabili, kje je štartna linija, al pa so hoteli malo goljufati, ampak UG Timing je natančen, ne popušča, niti ni podkupljiv, tako da fantje, tega ne poskušajte več na teh skokih :) Kasneje sta ob pravilnem štartu vrh Gore prva zagledala Rok Naglič pri moških in Irena Šmid pri ženskah.

8.00 je ura, sireno sem tokrat pozabil doma, ker pri tolikšni množici tisti zadaj ne slišijo, tako se nekateri še oblačijo, fotografirajo, prestavljajo avtomobile ….ampak treba je iti, na vrhu gore je štoparica pognala in kateremu je čas pomemben že zamuja.
Mene je zadnjih 14 dni malo  nase opozorilo koleno, da je pač treba narediti manjši servis na njem. Prav zato, sem se vsega skupaj lotil z rezervo in je šlo, hvala tistemu tam zgoraj in moji spremljevalni ekipi ;)

Spremljevalna ekipa :)

Snega na Ivarčkem jezeru sicer ni,  jezero je poledenelo, ni pa primerno za drsanje :)  Prvi sneg smo občutili pod nogami pri Jurčku. Snežna oddeja pa je postajala vse višja, bolj smo se bližali vrhu. Ampak prej, da smo videli vrh in potem naša štarterja se vrnimo do Okrepčevalnice Pod Brezo. Tam je bilo veselo, veselo je vedno, tokrat je bilo gužve, da sta za šankom bila kar dva kelnerja, Vlado in Milan, tako da se na pijačo ni čakalo dolgo. Damijana, katera se ni izneverila je poskrbela tako za domače rcnije, kot delovno silo :)

Kolik ene energije

Tako, da smo se po dobri “malici” podali naprej proti vrhu. In samo kukali v vrhove dreves, ki so razkrivale tisto modro nebo in sonca kolikor hočeš. Vse to pa doživiš, ko prideš na cesto, ko je spet pavza za “lačne”, ko si dopovedujemo, da samo še slabih 20 minut in bomo na vrhu.

Na cesti proti vrhu

Bližje, ko smo  vrhu bolj se čudimo umetninam mati narave, kakšno kuliso je na ta dan izbrala za nas. Nekajkrat prav na glas “kolnem” kako hudiča je lahko tako lepo….in v tistem trenutku si želim, da bi to lahko videli prav vsi, ki bi želeli tja gor, pa jim zaradi kakršnih koli težav to ni omogočeno… Takrat v strah spravim še moji tokratni dve spremljevalki, ki se ozirata in gledata kaj je narobe, a je koleno šlo, a si zdrsnil, kaj je narobe me vpraša, ko ji samo pojasnim, ta je tako presneto lepo  :)

Tam zgoraj je tisti poskrbel za lepo vreme

Sonce :)

Prihod na vrh je vedno poseben, pa čeprav je cerkev še vedno na istem mestu, tudi koča je na zunaj enaka kot nazadnje, stolp še vedno stoji …ampak, vseeno je nekaj posebnega. UG Timing me popiše, tokrat še pregleda, osebni pregled je bil in ker nista našla kaj , sta bila malo potrta , ampak ok, bo že :)

Narava in hitre nogice :)

UG Timing je prejel reklamacijo :)

V koči, ki je bila nabito polna pa enkratno vzdušje, tudi prizidek so tokrat ogreli. Ker je bila sama desna stran koče premajhna za nas vse . Ob tem se spomnim Simona, kateremu vedno sporočim po štartu koliko nas bo prišlo na vrh, da je ob prenosu številke 103 v koči zavladal preplah :)  Takoj so aktivirali dodatne moči. Tokratni oskrbnici sta menda prvo v prazno naredile dva kroga okoli koče, da sta se ogreli, potem, leteli po drva , odprli levi prizidek koče, zakurili, dodatno pripravili še čaj … v glavnem, ko smo prišli na vrh je bilo vse ok, o tisti “paniki” pa so pričale le še sledi na tleh in zidu, ko sta lovili ovinke :)  V glavnem test sta opravile z odliko, bravo.

Gasilska na vrhu Gore

Sledilo je le še skupinsko, zdaj že obvezno fotografiranje, izmenjava osebnih podatkov, ko so se nekateri že odpravili proti dolini.
Še prej pa smo opravili žreb nagrad, katere tudi letos podarjata restavracija Al Pacino iz Maribora in Solni hram iz Otiškega vrha.

In kaj dodati za konec….lepo je videti prijatelje, ki so konec lanskih skokov ob pogovoru omenili, da jih pa drugo leto žal ne bo, ker ne bodo utegnili….pa jih vidiš letos na prvem skoku češ, tak veš, da smo morali priti <3    ali pa dobiš sporočilo, kjer se gospa zahvaljuje nam, za vse te lepote, ki jih narava nudi ….in lepo je videti, da se ljudem za takšno obliko rekreacije, ni težko  zgodaj zjutraj zbuditi in se z avtom peljati uro ali pa še dalj, samo za to, da so del naše družbe…..hvala vsem

Bilo je fajn, upam, da ste uživali in da se 12.12 2015, ko bo na vrsti 2 . Skupni skok, poskok, naskok, kakor želite …na našo Uršljo goro :) spet vidimo.

FOTOGALERIJA

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Slovenija, Zabava, Šport | Brez komentarjev

Krejanov memorial 2015

15.09.2015 ob 13:07, avtor deejay

Guma zamenjana v 1,13 minute

5. septembra bo, se je slišalo, se je pisalo. Fantje so tempirali tempo za ta dan, žal zastonj, “đabe” se vi trudite, bi rekel kolega :)

Zaradi vremenske napovedi, katera je obetala dež, dež in še enkrat dež je bilo prestavljeno, brez tistega a bi al ne bi. Krejanov memorial bo 12. septembra in pika. Gre se za množično – rekreativno prireditev so dejali. Čeprav je bilo nekaj negodovanje, pa zakaj, saj nam dež nič ne more, bomo pač “vsrani” , še toliko bolje….potem pa jaz vas fprašam…..je bolje piti pivo v dežju, v hladnem vremenu, skrit pod jurčkom :) ali na soncu, ko se ti po prvem kreglu samo izpahne in si zaželiš še enega :)

Levo Matej, novi Radon ;)   , ob njem Rok zaporedni 3x  zmagovalec Krejanovega memoriala

:)

Verjetno vas je večina pritrdila v drugo….no tudi zato je bilo prestavljeno.

Letos je bil že petnajsti po vrsti, kar pomeni, da tople vode ne bomo odkrivali. Tisti dan kolesa željnih, se nas je nabralo okroglih 222, tako je potrdil…pač eden, katerega sem vprašal po številu nastopajočih. Je rekel, ti ne vem točno, se mi zdi, da vas je bilo 222 :)   Pa naj bo ;)

Še zadnji poslani podatki o progi preko telefonov :)

Čas je da izprežemo :)

Spet je bilo treba v gosjem redu po glavni cesti do naselja Pod gonjami, kjer smo se prštimali za tisto uro, dve  ali pa še malo več uživanja, trpljenja, pitja, kakorkoli . Potrebno je bilo priti do cilja, pa pika. prišli so več ali manj vsi.

Zasledovalci,   en me, kot kaže  pozna ;)

Že pod Brinjevo goro

Pri tem velja omeniti navijače ob progi, katerih je z leti vedno več. Še vedno se najbolj potrudijo pred Gočevo raven. Ne bom napisal, da ne bi bilo kaj narobe, ampak tisti, ki so tam ponujali mošt so zmagali. Pravzaprav je zmagala klet v kateri se skladišči in če bomo izvedeli od kje je, Krejana v privat štimungi ponovimo, seveda s postankom v tamkajšnji kleti. Čista desetka.

Jih vprašam, imate kaj za pit, pa vsi v en glas IMAMO….v kleti :)

Evo jih, te bi bilo treba enkrat postaviti na zmagovalni oder, mislim ni da ni ;)

Na eks ;)

Letos se mi je zgodilo, kar se mi pač ne bi smelo zgoditi, na 2ravnini” proti Strojni ( Žirovnikovem križu) priklopim za kolegom, kateri je gonil na polno :)   in jaz za njim, letelo je, kot le kaj . Ampak na žalost ne dolgo, zid je bil višji, kot trenutno najvišji na madžarski meji. Ma ni šlo čez pa pika, tako, da sem se komaj privlekel do vrha in se na spustu malo nadihal. Od tam je spet šlo nekako po planu :) do cilja, kjer je vedno veselo, stiski rok za prevoženo traso, izbira majčk :) po velikosti  …

Žirovnikov križ…hvala bogu :)

Palček v elementu

Je bilo pa to leto, kar dosti padcev, pravzaprav zdrsev in sicer takorekoč tik pred ciljem. Tam, kjer se makedam s Klemena spremeni v asfalt, malo neprevidnosti, izguba koncentracije in …hej mala opala :) Ni fajn

Ko prispeš v cilj izgleda takole

Kot na nedavnem kramarskem sejmu ;)

Je bilo pa fajn, kot vedno na zaključku, kjer se podelijo priznanja najboljšim, najstarejšim, najmlajšim, tudi tistim, katere ima sreča na ta dan še posebej rada. Še vedno podarijo dvoje koles. Letos tudi presenečenje s strani organizatorja. Za vse tiste, ki smo bili na vseh Krejanovih memorialih. Okusna torta za vsakega s pripisom 15. Krejanov memorial.

Najboljši, najmlajši, najlepši….

Torta da te kap, pri naši mizi se je moji pridružila še Bojanova :)

Priznanje in čestitke organizatorju, da še vedno vztrajajo in držijo pokonci prireditev, kateri, še vedno se upam trditi ne seže nobena druga niti do pasu, okej, mogoče do popeka ;)

Dober tek in na zdravje ;)

Lepo je bilo, upam, da se vidimo tudi prihodnje leto , 3. septembra je prva sobota, če bo na ta dan, dež, dež, dež, pa 10.9.  pravgotovo ne bo :)

Se vidimo

Biciklistični pozdrav

FOTOGALERIJA

in še video zapis (klik)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto utrinek, Slovenija, Zabava, vse o biciklarjenju, Šport | 1 komentar

Smo šli na Dobrač, s kolesi …

12.08.2015 ob 08:56, avtor deejay

Bograč ali Dobrač ?

Bograč odličen, najboljši je, če je malo pikanten in seveda z dosti mesa, kruh zraven je skoraj obvezen. Dobrač na prvi pogled prijeten, nič hud, fajn za pogledat. Če ga gledaš z Beljaka izgleda prav mamljiv. Ko ga okušaš po prvih kilometrih, še vedno okusen, bolj gre proti vrhu, bolj je “šarfen”. Ampak občutek, ko opraviš z njim pa….božanski. In če bi imeli na vrhu Dobrača še bograč, bi bila to zmaga na kvadrat, tako pa….lepo po vrsti :)

Dobrač (Dobratsch)

Ideja za bicikl turo na Dobrač se je porodila že lani, ampak, če se v trenutku, ko se ideja porodi ne izvede, ostanesamo pri ideji :)  Tokrat je bilo drugače, kaj če bi šli naslednji vikend na Dobrač mi je namignil kolega. Klikerji v glavi se zasučejo, telefoni zazvonijo vsak v svojem ritmu in že je tu nedelja, ura pol sedem zjutraj, ko se nas šest spakira v kompletu z bicikli…. in smer Beljak (Villach).

Tokrat z dvema voziloma

Gremo na Dobrač. Nihče od nas še ni bil tam. So bili pa kolegi, pozimi na turnih smučeh. In za “turanje” menda taprava gora. Mi gremo preverit iz prve, če je taprava tudi za bicikliranje. Že prej izvemo, da je menda s kolesi prepovedana vožnja na goro, pravzaprav, Dobrač ni gora, povsod je opisan kot gorski masiv, ki se vzpenja nad Beljakom. Sestavljen iz ene same porozne kamnine, zato tudi v preteklosti dva podora gore, ko se je del gore ob potresu enostavno odlomil in v dolino ponesel….. pazi to, preko 900 mio kubičnih metrov grušča. Zato je z južne strani gora , skorajda odsekana.

In prav zato nikjer ob poti ni vode, tako da, vsi tisti, ki boste šli v to smer, obvezna zadostna zaloga vode, če ne, ste ga na nasrkali…na suho :) In prvo vodo boste lahko dobili ( kupili) šele v oštariji na višini okoli 1500 metrov, kjer vas bo lepo postregel/a … ona, ali pa on :)

Proti Alpski cesti

Tukaj se prične zares, mislim uradno ;)

Parkiramo v Kaufhaus coni. Od tukaj se s  kolesi odpeljemo za tablami, ki označujejo  Villacher  Alpenstrasse. Pot nas vodi mimo Alpen Arene, od koder se prične cesta počasi vzpenjati. Široka cesta, odlično vzdrževana ima za tiste, ki pridejo z motornimi vozili le eno slabo lastnost, je plačljiva :)  Kolesa in njihovi lastniki imajo vstop prost . In gremo, lepo počasi, en za drugim, cesta ima maximalen naklon 10 %. Kar ni hudega, ti procenti se mi zdi, da se bohotijo le na dveh koncih, pa še tam so hitro mimo nas. Asfaltirane ceste je 16,5 kilometra. Vzdolž ceste je 11 parkingov, kjer si lahko ogledate znamenitosti te ceste, pokrajine.  Navdušujejo tudi pocukrani razgledi po avstrijski koroški. Ampak še vedno je od vsega lepega, najlepši pogled na slovenske vršace, prednjači Mangart, pa Triglav, Grintovec ….in še bi lahko naštevali. Da točno veste, za katere vrhove gre, vam je v pomoč vzorno urejena tabla.

Lepi razgledi proti Sloveniji :)

Z desne proti levi :) Dušan, Mangart, … :)

Na razgledni točki številka 5 pa, tisto, kar si najmanj želiš ob takšnih podvigih. Kolega utrga verigo. Moč njegovih nog je bila močnejša od najšibkejšega člena. Ampak on se ne sekira kaj preveč, se mi zdi, da še najmanj od nas vseh :) Do konca asfalta je še 3,5 km. Bom tišal do vrha, ni panike in odtišči svoj bicikel naprej :)
Ko se zapodimo za njim, pa ….biciklistični kolega z Nizozemske, s členkom v rokah in nasmejanim obrazom :) Rešitelj v tem primeru prav gotovo. Poštima zadevo, ne ravno vzorno :) ampak ok, dosti bolje, kot da bi bil brez verige.

Tako močno tiščal….

….da mu je vtrgalo ketno :)

Na sredini serviser from Holland ;)

Po asfaltu gremo večji del skupaj, le na vsake toliko časa “tamočni” potegnejo zase. Ko nas na vsem lepem  zadane pomanjkanje vode. Žal se nismo pozanimali, kako je glede vode ob poti. In ker je potrebno premagati skorajda 1700 višinskih metrov ob  kar precejšnji vročini, bi za takšno pot potrebovali vsaj 1,5 litra vode po glavi :) Tako pa, ja ni druge, 1500 nad morjem eno pivo, prvi Hutte, tam lahko dotočimo tudi vodo, proti plačilu seveda in potem se vprašaš, plačati vodo ali pivo :)
Tam pa tudi prvi dvomi o kelnerci, pardon, kelnerju. Kot vedno, si tudi tokrat nismo enotnega mnenja. Nas je postregel Hansi oder Angelika :)

Koča v kateri smo se napili, najedli in ostali v dvomih :)

Zdaj do makedama ni več veliko, do zaključnega ali če želite finalnega dela vzpona. S kolesom iti na Dobrač do zadnjega parkirišča je tako, kot bi šel, recimo  na ženske brez …. ja, :)  evo prava primerjava. Skratka, če ste šli samo do 1700 mnv, niste naredili skorajda nič, kajti, tisto tapravo se prične na tej višini.

Rampa številka ena, ob njej znak, da je prepovedan promet za vsa vozila. Ja kaj, se pogledamo, pregledamo, če smo obriti, če so čevlji tako kot morajo biti in damo bicikle preko ograje. Se počasi odpeljemo naprej….stop rampa, ker že vemo, da smo poštimani :) brez osebnega pregleda fliknemo bicikle čez ograjo in hop Joanna :)

Zadnje parkirišče na višini okoli 1700 metrov nad morjem

Slikovita cesta, ki vodi proti vrhu je precej strma, sestopimo tišimo, se menimo, fotografiramo. Nihče od pohodnikov nima žal besede čez nas. Slišimo celo vzpodbude, starejša možakarja celo Gremo Koroška …s tistim podrezavim R in ko mu nazaj odgovoriš ” to delaj” vidiš tisto pripadnost Slovenca v njem, ko se mu oči zasvetijo, na obraz se mu nariše nasmeh, če bi imel ragljo, zastavo, frajtoranco, bi si pomagal še s temi rekviziti :)

Zdaj gre zares

Čudovita narava

Počasi se približujemo vrhu, vmes vrtimo pedala in spet hodimo ob kolesu. Ko se pred nami odpre veličastni vrh. Na tem vrhu sta dve cerkvi, slovenska pri križu in nemška par deset metrov stran. In kot zanimivost, prva je stala slovenska, jasno kot beli dan, le dve leti za njo pa so postavili še nemško (1692)
Pod samem vrhu je še TV stolp, ki sega kar 160 metrov visoko in restavracija. Pri kateri pa je bilo osebje, na našo žalost  le nekaj dni nazaj cepljeno…proti hitrosti. In ko smo že skoraj “scagali” glede čakanja na pivo. Se je tudi nam prikazala Maria, oblečena v kelnerco in vprašala BITTE :)  Mogoče tudi zaradi tega videnja v kratkem dobijo na vrhu še tretjo cerkev, ali pa vsaj kapelico imenovano Maria Bitte :)

Tik pod vrhom

Zadnja postaja, naprej ne gre več :)

Slovenska cerkev na vrhu Dobrača

Torej na še eno videnje nismo čakali in se odločili, da še kaj popijemo in pojemo nižje v Hansi oder angelica Hutte. Tam smo postreženi dokaj hitro, okusna hrana, pijača tudi , pa še kelner je bil fejst ;) In pred kočo ležalniki v katere smo popadali kot da bi bili do konca izmučeni :) Ko se posedemo na koze pa, Edija zanaša, kaj je narobe ? Ko že vsi pomislimo na tisti radler, pač ni navajen :)  pokaže v izgovor sprednje kolo, prazno je, defekt. Sedaj je na preizkušnji hitrost, Edi to zamenja v 3.34 minute, smo merili čas. Zdaj smo zares vsi parajt, zato sledi le še spust v dolino, ta je zares adrenalinski in kaj hitro se prikaže pred nami Beljak. In ko ustavimo, sestopimo, kot v savni. ampak ok, zdaj je lahko. Svoj zastavljen cilj smo dosegli. Bilo je fajn in že pogledujemo za naslednjim našim ciljem. Želje so za Stelvio, kaj bo prinesel čas pa sam bog ve.

In pogled na premagano pot

Evo nas :)

Pa še na kratko, par zlata vrednih napotkov za tiste, ki se boste odpravili na Dobrač. Če že greste, pojdite s gorskim kolesom. Treba je do vrha, če tega ne okusiš, si še daleč od Dobrača. S seboj vzemite zadostne količine vode, kajti če vam jo zmanjka, je ne boste samo pogrešali, z odprtimi očmi jo boste sanjali :)
Tik pod vrhom odsvetujem obisk restavracije, edinole v primeru, če je cepivo že popustilo. In še zadnje, če je v vas vsaj kanček MTB-ajkerja je obisk Dobrača nujen.

Konji na paši, pod vrhom Dobrača

Zasluženo

Lep biciklistični pozdrav

FOTOGALERIJA klik

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto utrinek, Slovenija, vse o biciklarjenju, Šport | 3 komentarjev

Maraton Franja 2015

19.06.2015 ob 18:47, avtor deejay

Sam ne vem točno, kdaj je bilo, vem le, da sem sam pri sebi rekel, da na Franjo ne grem več. Odpeljal sem že tako daljšo, kot tudi krajšo različico, bil celo večkrat. Tista gužva, mogoče padec na eni Franji, so mi pač dali signal, da sem z njo zaključil.
Ampak, saj poznate tisti pregovor, da se zarečenega kruha največ poje :)
Me pokliče kolega, nekaj mesecev nazaj, a si se že prijavil, me vpraša. Ooooo ne še, se bom kr. Brez pravega premisleka, brez obotavljanja, se prijavim …Done

:) lep pogled, čez dobro uro bo kot v panju

In potem pride tisti 14 junij, šest se nas je odločilo iti pogledati v Zokijevo najlepše mesto na svetu. Na ta dan so tudi prvič prestavili štart. In to zaradi  popoldanske tekme med Slovenijo in Anglijo, kar se je izkazalo za pametno potezo, saj vročina v klance takrat še ni bila takšna, kot bi bila uro in pol kasneje…. Za v razmislek organizatorjem  Franjeza v prihodnje. Ali pa NZS , da vedno na ta dan organizira kakšno top reprezentanco za našega nasprotnika ;)

Prijava tekoče hitra

Novost, že preizkušena lansko leto je bila, da se je štartalo po kategorijah, s časovnim zamikom. Nobene gužve, čisto normalna vožnja do uradnega štarta, par kilometrov iz BTC-ja.  Naša kategorija je imela pinki barvo, zakaj , kako ne vem, ampak ta pinki in tista roza mačka me zdaj že nekaj časa spremlja povsod, še iz paketa mi je zadnjič skočila….v obliki etuija za telefon, čeprav sem naročil črno barvo :)

Pred štartom, kr gužva ja

Na štartu vse po starem, ker je zadeva že preizkušena brez treme, brez žeje, lakote, brez nepotrebnega  tiščanja na wc :)  Ko se zapeljemo po ljubljanskih ulicah, kot vedno, fajn občutek, navijači in navijačice, kot se spodobi. Ob cesti z ragljami, zastavami, harmoniko, ma ni da ni, bi rekel kolega  :)

Po ljubljanskih ulicah

Edini klanec na kratki trasi je kr-tk neki, nič posebnega, pa čeprav ga nekateri premagujejo z hudimi napori, le čudim se lahko, kako sploh preživijo, ko pa v klanec tako sopihajo, da človeka postane prav strah, ko jih gleda in posluša.

Proti Suhemu dolu

Ampak gre, malo od vrha prva okrepčevalnica, kar dosti kolesarjev se ustavi ob njej, sam sem se odločil, da dotočim v Škofji Loki . Tega se tudi držim, popijem juho, katera se prileže še najbolj od vsega, dotočim izotonično pijačo v bidone, posrkam še sok iz pomaranč in …pičim dalje ;)

Letos sem imel tudi to srečo, da sem vseskozi priletel v kakšno večjo grupo, koliko moči se prihrani v takšni skupini pa vedo tisti, ki so to že okusili. V glavnem proti cilju je letelo, ko sneta sekira :)

Okrepčevalnica Škofja Loka

Je bilo pa videti kar nekaj hudih padcev in prav zamisliš si, ko vidiš ob cesti negibnega kolesarja in mu v misliš zaželiš le vse najboljše. Upam, da so ga vsi tisti odnesli brez večjih posledic. Vejetno k padcu botruje v prvi vrsti utrujenost, posledično nezbranost in hitro se skupina znajde v zraku in kasneje na tleh, ni pa fajn, vam povem iz lastnih izkušenj :)

Proti cilju


V glavnem cilj je dosežen, prekolesariti brez padca, brez večjih problemov, tako nas je vsa šestorica prišla v cilj v enem kosu. Edija smo sicer malo čakali, ampak ko smo ga videli, nasmejanega, smo vedeli, da je to – TO .

Na koncu pivo, debata o tem in onem, tudi o kravi, ki je priletela na cesto daljše trase :) ja tudi to se zgodi. Ali je šlo za sabotažo, reklamo ali le neroden korak uboge krave preiskovalci še raziskujejo.

Ne gre za fotomontažo, zares je prletela na cesto ( foto Andrej)

Poln šotor

Tako se pa “tamlade” nastavljajo Tof-u

Za konec lahko samo napišem, da smo se imeli fajn in nič ne obljubim za prihodnje leto, kak bo prišlo, tak bo ;)

Biciklistični pozdrav

FOTOGALERIJA

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto, Foto utrinek, Slovenija, Zabava, vse o biciklarjenju, Šport | 2 komentarjev

8. Finalni Skok na Uršljo goro

10.03.2015 ob 17:08, avtor deejay

Še tri minute

Pa smo dočakali, finale vseh final. Zadnji, osmi Skok na Uršljo goro. Spomnimo se, prvi skok je bil lansko leto, 29. novembra, po tistem jih je sledilo še sedem. Skupno se je na naših druženjih zbralo kar 164 pohodnikov, od tega 100 moških in 64 žensk. V povprečju se je vsakih 14 dn izbralo kar 65 pohodnikov.    Najmlajša udeleženka Tjaša je štela 9 let, najstarejša Katarina pa 77 pomladi. Vseh osmih skokov se je udeležilo 7 udeležencev; Eva Praprotnik, Mateja Šumnik, Primož Grešovnik, Dušan Senekovič, Milan Zupanc, Kralj Edi in jaz :)
En plosk na nas …PLOSK ;)

Ta-hitri trije ;)

Pa da ne bomo pisali samo o statistiki, še na hitro o dogajanju z zadnjega poskoka, naskoka na našo Goro. Že dva tedna pred finalom smo vedeli ,da nas bo na ta dan čakalo lepo vreme, dogovor je dogovor :)
76 udeležencev  ob osmi uri na parkirišču je dalo vedeti, da bo tudi ta skok nekaj posebnega. Zdelo se mi je , da so nahrbtniki naših skokecev in skokic malo večji, kot ponavadi. Seveda so se moja predvidevanja izkazala za točna. Kar se je lahko videlo na vrhu v koči, ko ena miza ni prenesla več teže vseh dobrot :)

Tja gor je treba

Kot tokratno zanimivost velja omeniti tudi, “ob šankarske ” dejavnost. Kar pomeni, da je bilo tokrat Pod Brezo zaprto. So bile pa ob Železarski poti na vsake toliko časa v snegu domače “rcnije” ja  tudi Koroška ni bila imuna na virus angine, ki je zaokrožil tod-okrog ;)

Tonski tehnik Primož je skrbel za glasbo ;)

Ja, tudi zavrtele so se, skokice naše

Tokrat na vrhu presenečenje prve vrste. Primožu ni bilo treba dvakrat reči,   če bi tovoril na Goro svojo 12 kilogramsko frajtonarco. Z veseljem se nam je pridružil in pričakal vsakega skokeca posebej s svojo vižo. Našim puncam tudi ni bilo treba  dvakrat reči, da so se ob tem tudi zavrtele. Zavrtelo pa se je kasneje tudi kolo sreče v notranjosti koče. En kup praktičnih nagrad je čakalo na naše pohodnike.  O dobri volji in pozitivi pa itak nima smisla izgubljati besed. Ta dan je bila Urška samo naša, čeprav zveni egoistično al….j… ga :) res je bilo tako.

Polna koča

Čeprav  je bila prireditev rekreativnega pomena, smo kljub temu ob štartu vključili štoparice. Tako smo na koncu dobili tudi  skupne zmagovalce po kategorijah. Ti so bili Tjaša Hafner, Teo Pečnik, Jana Makuc, Irena Šmid Jeram, Vinko Ladinek in Milan Zupanc.

Tjaša

Anže

Milan

Claudia, Jana in Veronika

Irena in Erna

Vinko in Robi

Podelitev kolajn najboljšim, najhitrejšim je zaznamovala naša najmlajša Tjaša. Med samo podelitvijo je od samega pričakovanja, adrenalina in velikega aplavza potočila solzico, pa ne samo ona, marsikomu so se ob tem prizoru orosile oči. Po podelitvi pa je sledila še svečana podelitev “birtuhov”  . Za te je poskrbela naša šivilja Irena, katera je poskrbela, da je svojo uradnio kelnersko uniformo dobil tudi Vlado, da bo šank izgledal še lepši, je postala lastnica tega tudi Danica :)

Po meri narejeno

Poleg tega se lahko z najlepšima predpastnikoma sedaj pohvalita še člana UG Teama. Prav lepo pa nas je presenetila naša Janja, katera nam je zaštrikala prav posebne kape, takšne, katere nosijo menda samo bejbe ;)
Dve kapi pa sta dobila tudi tudi najstarejši in najmlajši udeleženec našega skupnega pohoda.

O njih se ne govori veliko, se ne ve, kdo so, pa vendar obstajajo….Strici iz ozadja :)

Za konec lahko  dodam le še tole, veseli smo, da so se ta naša druženja tako prijela. Pa ne samo to, marsikateri udeleženec je že izjavil, da bo pogrešal te pozitivne sobote, na katere smo kar nestrpno čakali. Tudi iz sosednje Avstrije, smo imeli redne obiske, prot ikoncu so nas redno pričeli obiskovati tudi Velenjski tekači….
K temu lahko dodam le to, da še nismo rekli zadnje. Za vse skokice držimo tudi besedo, da se v kratkem podamo na skupni nočni pohod na Uršljo goro, o tem boste seveda obveščeni v naši skupini.

Yeeeeeeeeees

V vseh teh druženjih so bili z nami tudi zlata vredni donatorji, kateri so pripomogli za različna razvajanja, vključno s toplim čajem na vrhu, na  vsakem našem  pohodu.
Posebej HVALA ; restavraciji Al Pachino, Solni Hram, Relax Turizem PE Velenje, Elektrarne RM, Kwon Computers, MG Rohr, Remf d.o.o., Urarna Triller, Zveza Športnih društev Ravne, Akers Valji, Subway, Parketarstvo Kamnik, Kopur d.o.o. in Koroški radio.

Novim zmagam naproti…..

Hvala vsem sodelujočim, brez Vas ne bi bilo teh sobotnih druženj, novih poznanstev, pozitivne energije….upamo, da nam uspe dogovor z “lokalnimi oblastmi”,  da se bomo lahko družili tudi v prihodnje na naših skupnih Skokih na Uršljo goro.


FOTOGALERIJA 1

FOTOGALERIJA    2

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto utrinek, Slovenija, Zabava | 1 komentar

« Starejše objave Novejše objave »