Gremo na bicikl

Turco smo poimenovali tudi Božično-novoletna, druga po vrsti.Lahko bi bila imenovana tudi Zimska pravljica .Zakaj ? V nadaljevanju.

Lansko leto nas je bilo pet “norcev” , letos sem upal,da se bo našel še kakšen več.Saj po odzivu, ko sem omenil, da bomo šli na sneg je bilo zanimanje kar precejšnje.Vendar, ko pride do dejanj je stvar drugačna.Marsikdo se je ustrašil,česa ne vem.Mogoče snega, pa ravno zaradi tega se gre,mogoče slabega vremena,ki ga ni bilo, mogoče zaradi …

Mi se nismo ustrašili ničesar

Kakorkoli,štirje smo bili pripravljeni zagristi v klanec,tudi po snegu.Naj še omenim,da je bila tokratna udeležba “mednarodna”, saj se nam je pridružil kolega Pinny,doma onkraj naše gore.

Na hitro smo se odločili,da letos ne bomo ponovili lanskoletne turce,ampak se bomo podali pod vznožje severne stene Uršlje gore.Probali bomo do Ošvena, pa potem videli,kako naprej.

Štartali smo iz Raven in se podali proti Šrotneku,kjer je bil prvi postanek za… fotkanje.

Tukaj je nam je bilo sprva tudi obljubljena okrepitev,katera pa je na žalost zatajila.

Pogled na Goro te ne pusti ravnodušnega

Šrotneški klanec strah in trepet tukajšnjih biciklistov je tokrat šel brez problemov.Snega še nismo videli,smo ga pa že ovohavali,saj se nam je že tik pod Smučarsko kočo prikazal,tudi na cesti,kjer je asfalt zamenjal makedam.Trdo zbiti sneg na cesti je bil tokrat nevarnejši kot lansko leto,vendar je tudi tokrat šlo brez padcev.Problem je nastal le,če si v klancu ustavil.Ja takrat bi tudi verige še kako prav prišle

Kakšni problemi bodo šele na snegu !

Snega pa vedno več,tudi drevesa so naenkrat bila vsa v belem,prava zimska pravljica.

Prvi stik s snegom,malo nad 700 m

ko končno prispemo do križišča za TK Ošven sebrez obotavljanja odločimo,da gremo še naprej,še višje,do Naravskih Ledin.Na okoli 1000 metrih nadmorske višine pa se začuti tisti pravi hlad,zima je tukaj v polnem zamahu,pa tako blizu nas v dolini,kjer bi lahko še travo kosili,če se nam sosed ne bi smejal

Yeah

Naravske Ledine 1128 metrov nad morjem so nas pričakale odprte.Pred njim pa mačke,čuvajke doma.

Posedemo  v koči in naročimo okrepčilo,prvo nekaj bolj “šarfnega”, kasneje še nekaj za poplaknit.Za okrepčilo pa smo si naročili sveže vampe.Ki pa so bili tisti ta pravi,se je videlo po praznih krožnikih

Okusni vampi, mljask

Predolgo raje nismo posedeli, ker bi lahko flaške na mizi hitro “mlade” dobile, zato smo se odločili, da nazaj grede preverimo, če je odprta tudi turistična kmetija Ošven

In ja,bila je.Siti smo bili,pa žejni tudi,zato smo se odločili za mošt,kaj pa drugega.Zakuhanega,ker pa je bilo potrebno na tega malo počakati smo za “mušter” prvo poizkusili hladnega

Mošt, prvo hladen, kasneje zakuhan

Potrebno je še bilo poizkusiti vožnjo po smučišču,katera se je izkazala za težavno,zaradi “frišno” poteptanega snega.Sledil je še spust v dolino, v zelenje.

Odpeljali smo se do Pinny.evega avta,kjer smo naredili še poslovilno fotko,stistki rok in adijo se še vidimo kaj.

Kaj dodati vsemu temu,krasno vreme,dobra družba in pa ….mrzel sneg - neprecenljivo.

Drugo leto gremo spet,pa tudi če bomo samo trije

V kar pa dvomim, saj bomo uradna vabila poslali tudi MTBKoroški in KK Ravne.

Še krajši video;

Kako je kolesarjenje videl Pinny pa si lahko preberete TUKAJ

Biciklistični pozdrav

Foto utrinek:

V belem

Stojal za kolesa pri TK Ošven nismo potrebovali

Smo hoteli na banko, pa je bila že zaprta

S biciklom na rami gre hitreje

Na Naravskih Ledinah

In tik pod njimi

Traktor je obstal, s biciklom je še kar šlo

Zimska pravljica

Leto bo naokoli in spet se bomo podali na biciklarjenje po snegu.

Lansko leto nas je bilo pet, za letos si upam napovedati višjo številko, pa če tudi samo za enega udeleženca.

Tako je bilo lansko leto

Upam,da tudi v nižinah do takrat pade nekaj snega, višje ga je že sedaj dovolj.Da bo idila kolesarjenja še popolnejša.Po vsej verjetnosti se bomo podali na isto pot kot lani.Le v primeru odjuge se bomo povzpeli v bolj senčne lege.Se pravi proti Uršlji gori.

Da malo osvežim spomin,kako je bilo lansko leto, pa si lahko ogledate TUKAJ

Vabljeni, da se nam pridružite

Biciklistični pozdrav

Pa smo šli …člani kolesarskega kluba Ravne na letošnjo zadnjo skupno turo.

Tokratna je bila bolj tako na “izi” .Saj smo vedeli,da nas kasneje ,ko prispemo nazaj čaka bicikl piknik.

Zadolžen za graje in pohvale bicikl-kuhar Srečko

Da bo okusna “košta” se je že videlo po mojstrskem sukanju okoli “štedilnika” tokratnega bicikl-kuharja Srečkota 

S kolesi nas je prišlo enajst. Po doolgih in mučnih pogajanjih smo se le uspeli dogovoriti kje jo bomo “vsekali”.

Po dolgih pogajanjih smo le “zagonli”

Po sončni strani smo rekli.Tam nekje okoli Brinjeve gore,pa proti Strojni k članu,tokrat vodiču ture na mošt in nazaj v dolino.

Vreme je bilo ta pravo,družba prav tako. In smo šli.Megla se je še ravno pravi čas dvignila ,tako da smo imeli tisto pravo jesensko vreme.Lepo počasi.V križiščih se je čakalo tiste,ki prvi  skupini niso bili kos.

Yeah bicikl je zakon

Tam malo pod Brinjevo pa prvi “defekt” na verigi.Ja,ja Blaž je skozi sezono porabil premalo moči.Kot kaže je bil pritisk na pedalo premočan za ubogo “ketno”.In je šla …v maloro :))

Eden manj,ostalo nas je še deset,pa tudi teh deset ni bilo več dolgo v skupini.Fante v prvi grupi je vseskozi vleklo v gozd,trdo v breh.Zaželeli so si še malo pohoda in želja se jim je uresničila.Mi smo šli lepo naprej po cesti,oni pa s koles in tiščanje ob boku.Ni jim bilo lahko

Razdelili smo se na dva tabora šest-štiri.Vendar tudi to ni vzdržalo prav dolgo,v prvem križišču,ki je sledilo spustu,smo se od skupine ločili še štirje.Naj bo dosti,samo še spust proti Prevaljam in šluk,šluk po grlu.

Brez bicikla ne boš mogel z nami

Pri tem velja omeniti še “pobesnelega” bikca,ki nam je prirajžal nasproti vendar kmalu videl,da brez bicikla ne bo mogel z nami,zato se žalostno obrnil in odšel nazaj za “pastirčka”

Ta mlada dva sta imela še inštrukcije iz angleščine,Edi je hitel pripravljati igrišče za badminton,sam pa malo kramljanja z Danijem in Danilom in švrc domov.

Turca je bila ta prava,čeprav verjamem,da tisti,ki so odpeljali celo,lahko vsemu skupaj dodajo še šlag na vrh.

O dogajanju na pikniku pa naj povedo slike na strani KK Ravne

Biciklistični pozdrav

Obvezen foto utrinek:

Težko bi dal drugačen naslov.Pa naj bo,tudi malo provokativen.Dosti časa nazaj sem si zaželel obiskati panoramsko cesto nad Logarsko dolino.Da vidim to čudo,ki ga vsi opisujejo kot nekaj zelo lepega.

Za pot sem si izbral naslednjo traso; Ravne ,preko Avstrije do Železne Kaple od tukaj pa proti Jezerskem ,kjer bi ga mahnil preko Pavličevega sedla,Podolševe,Spodnjega Slemena do Koprivne in Črne domov.

Železna Kapla - izhodišče vzpona

Ker sem bil letos bolj omejen s časom in sem do oktobra napravil le nekaj čez 1000 kilometrov,sem vedel,da bo to kar hud zalogaj.Da bo tako hud kot je bilo pa si nisem mislil .

Pa vendar izziv ostaja izziv.Moja trma pa tudi ne pozna meja

Štartal sem dopoldne malo pred deveto v lepem sončnem vremenu,do nekdanjega mejnega prehoda Holmec brez problemov.Kar naenkrat pa huda megla z roso.Kaj to pomeni ?

V trenutku sem imel mokra očala,tudi bicikel je postal naenkrat moker,od čelade pa je pričelo curljati kot da vozim po največji nevihti.To sranje je trajalo kar dobre pol ure,ko je tudi pri sosedih posijalo sonce.Do Železne Kaple je šlo brez večjih problemov,čas pa ura in petdeset.Super si mislim in naredim prvi krajši postanek,ena frutabela in malo energijske pijače,ki sem jo kar težko spravil vase.

Križišče Jezersko - Pavličevo sedlo.Do tukaj še vse ok

Gremo dalje, cesta ,ki vodi proti Jezerskem sploh ni tako huda,kot sem si predstavljal,pedala lepo tečejo,ko se mi kar naenkrat prikaže tabla za Pavličevo sedlo,aha tukaj torej.Naredim krajšo pavzo,za obvezno fotkanje.Na tabli pa oznaka za Jezersko 5 km,za Pavliča pa kar 3 kilometre več.

Zanimivo počivališče s pogledom na steno vrisanega svetnika

Ah bo že si rečem in se sprva spustim po klancu navzdol.Kar pa ni dober znak za vzpone,ker je potrebno kasneje vse to še enkrat prekolesarit.

Hmm pravijo da v “breh ni greh”,tokrat je bil - zame

Ma ja saj ne,da ni lepo,sam noge,noge

Že prvič,ko se je klanec postavil pokonci sem si rekel huda bo.Pa ni bila samo Huda,temveč über huda.

Stvar kar ne pojenja,postavlja se pokonci,da je kriza.Ko sem nekako še plezal,se mi zgodi še tisto,kar sem si najmanj želel.Ne,ne, ni bil gumidefekt, temveč krč, sprva v eno nogo.Kasneje se je okužila z njim še druga stran. P… pa ravno sedaj,kaj naj sedaj, sestopim z bicikla in želim nekaj telovaditi,vendar mi ne uspeva najbolj.

Kriza ,bogu za hrbtom jaz pa komaj še stojim na nogah.Nekako mi jih uspe spraviti v normalno stanje in se spravim nazaj na kozo,ko spet po nekaj časa udari,še huje kot prvič  &%##%**?P….&%%#M..”!#$ je vrelo iz mene.

Vendar ne pomaga,niti malo.Treba bo do vrha tako ali drugače.Počasi lezem in vsake toliko čas sestopim iz bicikla,da malo pretegnem noge.vseskozi sem čutil,da mi nekje od daleč  prihaja nova runda krčev…ko kar naenkrat sledi spust v dolžini slabih dveh kilometrov.Mater zdaj sem pa še falil si mislim.Pa na srečo ni bilo tako,kaj hitro po krajšem vzponu vidim pred seboj Pavličevo sedlo 1338 m.

Pavličevo sedlo - olajšanje,vendar ne dolgo

Ha pa sem na konju si mislim,sedaj sledi še samo spust do Črne,po panoramski cesti nad katero pa po pravici povedano nisem bil navdušen.Saj ne,da ne bi bilo lepo,vendar sem pričakoval veliko več,tako pa…

Verjetno je vsega kriva naša prelepa Koroška,katera nas navdušuje z odličnim razgledi po poteh okoli Uršlje gore,Strojne,Jamnice in še bi lahko našteval.

Podolševa

Kar se tiče spusta,katerega sem imel v mislih do Črne ,ma kje,kakšen spust ,še je bilo vmes nekaj manjših vzponov,katerih se je koncu do resnično zadnjega spusta do Črne nabralo kar za dobrih 400 višinskih metrov.Ti vzponi pa so mi pobrali še tistega nekaj moči,kolikor mi jo je ostalo.Malo nad Koprivno pa klic v sili.Pokličem domov in že skoraj zahtevam da pridejo pome v Črno.Predaja je bila neizogibna.Prvič odkar kolesarim.

Dogovorjeno storjeno,reševanje uspelo.Mogoče bi se še pripeljal do Raven,vendar bi bil kot “cota”,čas vožnje pa bi bil temu primeren.

Kakorkoli na takšno turco tako nepripravljen nikoli več.Sem si pa le okusil turco,katera me je že dalj časa mikala.Ne rečem,da ne bom šel več kdaj na te konce,še me bodo videli,vendar dosti bolje pripravljenega v nasprotnem primeru vse skupaj izpade le eno veliko mučenje.

Iz statistike pa toliko,prevoženih je bilo 96 kilometrov,dvignil sem se za 1655 višinskim metrov,cela turca pa je trajal 5 ur in 18 minut

Še graf poti

Biciklistični pozdrav

Prečudovito vreme kar vabi ljubitelje kolesarstva v naravo.Tokrat bom predstavil turco,ki bi jo lahko poimenoval kar jesenska.

Zakaj ?

Raznorazne prireditve so v večini že za nami.Tako,da gremo v tem času na bicikel le še za dušo,sprostitev,da spustimo oči na pašo za lepo naravo,ki je v tem času še kako čarobna.

Kolesarska pot Ravne - Prevalje

Štartamo lahko na Prevaljah ali pa Ravnah,kakor želite.S kolegom sva pričela na Ravnah.Do Prevalj nas vodi kolesarska steza.Čez Prevalje je potrebno po glavni cesti vse do Poljane,kjer se cesta malenkost dvigne proti turistični vasici Šentanel.

Edino križišče,ki nas vodi v Šentanel

V naslednjem pa še malo po ravnini za Jamnico

Vendar tokrat ne bomo šli v vas domačih dobrot.Pri križišču za Šentanel,gremo naravnost,držimo se table za Jamnico.Ni panike,nobenega strmega klanca še ni.Prelepe narave se tukaj preprosto ne moreš nagledati.Zapuščene hiše ob cesti pa kažejo na to,da je tukaj včasih bilo še kako živo.

Povhov mlin

Povhov mlin ,kulturna znamenitost s častitljivo starostjo 150 let  je tukaj svetla izjema,lepo urejen in na novo odprt vabi obiskovalce na ogled.Sicer pa nas popelje nazaj v zgodovino mlinov

Sicer pa lepo naprej po novi cesti,do prvega mostu,kjer prečkamo Šentanelsko reko.Prvič zapeljemo na makedam.

Tukaj pa se prične prvi manjši vzpon v dolžini slabega kilometra.Nič kaj preveč zahteven,kateri nas pripelje na vrh Dolgih brd.Na vsej poti do vrha dohitimo le eno križišče v katerem pa gremo naravnost.

Peca

Kaj kmalu za križiščem pa se nam odpre prelep razgled na Peco in okolico. Kraj kjer obstojiš in si daš duška nad čudovito okolico.

Prihod na glavno cesto,desno smer Avstrija

Tukaj sledi krajši spust do glavne ceste Poljana - Holmec,kjer gume zopet okusijo asfalt.Prečkamo mejo,ki to ni več,le še zgradbe nas opozarjajo na to,da je bil tukaj včasih mejni prehod.

Prvo večje križišče levo

In preko železniške proge naravnost

Sedaj smo že pri sosedih,po glavni cesti se odpeljemo do prvega večjega križišča,kjer zavijemo levo in prečkamo “pozor” ,nezavarovan železniški prehod.Če bi šli kar takoj za prehodom desno lahko obiščemo dobro obiskano Klopinsko jezero,ampak mi gremo tokrat na Reht,zato gremo naravnost.Na to nas opozorijo tudi table.Cesta je tukaj samo ena.Do naslednjega mejnega prehoda pa samo pet kilometrov.Od tega je 600 metrov klanca z oznako 18 %.

Khmmm…saj bo šlo

Peljemo se skozi Slovensko vas Libuče,vseskozi se rahlo vzpenjamo,dokler ne pridemo do finalnega dela turce.Klanec z oznako 18 % .Vanj zagrizemo previdno,prevoziti se ga da brez vsekakršnjih večjih problemov.

Ko smo na vrhu smo zmagali.Od tukaj dalje gre samo navzdol.Proti Mežici spet samo ena cesta skozi naselje hiš.Tukaj ni odveč previdnost,kajti hiše so trdo ob cesti in kaj hitro se lahko kdo znajde pred kolesom.

Spet smo na našem koncu Koroške

Ko prispemo do glavne ceste tik ob nekdanjim hotelom,zavijemo levo proti Prevaljam in gasa po glavni cesti do Raven.Če  vas čas ne preganja preveč, pa vam predlagam tole varijanto.

Pri cerkvi zavijemo s ceste desno

Na Poljani ob cesti stoji cerkev.Zapeljemo se na makedam desno ,ki gre tik ob cerkvi vse do reke Meže.Tukaj je potrebno s kolesa da prečkamo most.Lahko naredimo tudi krajši počitek.Saj je na drugi strani pod mogočno krošnjo klopca in pa mir,kar je najvažnejše.

Vseskozi med drevesi po ozki stezici

Od tukaj naprej nas vodi ozka pravljična pot tik ob reki vse do bencinske črpalke  na Prevaljah.

Most čez reko Mežo nas pripelje do bencinske črpalke na Prevaljah

Na tej poti se tudi izognemo nevarni cesti čez Poljano,kjer v večji meri domačini preizkušajo koliko lahko zadiha njihov konjiček (beri avto)

Iz Prevalj pa spet nazaj po kolesarski stezi.Če si bomo izhodišče izbrali na Ravnah bomo prekolesarili v slabih dveh urah nekaj več kot 40 kilometrov in premagali okli 500 višinskih metrov

Tura je primerna za mtb in treking kolesa.Možno pa jo je odpeljati tudi s cestakom.V tem primeru je potrebno izpustiti odcep za Šentanel in se odpeljati naprej po glavni cesti do Holmeca.

Vsekakor  gre za lepo traso,ki je vredna ene lepe jesenske sobote ali nedelje.

Biciklistični pozdrav

Lahko bi se tudi reklo Koroška na biciklu.Samo pet prijavljenih kolesarjev je manjkalo,da bi se podrl rekord iz leta 2005,ko je memorial štel tudi za Koroški pokal. V cilju pa jih je letos končalo vseh 249,kar pa tudi nekaj šteje. Ja tudi lepo vreme je pripomoglo k tako velikem številu udeležencev.Kar je le še potrdilo zakaj je prireditev bila že tri-krat zaporedoma izbrana za naj kolesarsko prireditev tu pri nas na Koroškem.Tudi letos ji bo katera težko parirala.

Okoli pol desete je že mrgolelo kolesarjev po Prevaljah.Ob 10.00,ko je bil štart pa je doseglo vrelišče.Vsak po svojih močeh,najboljših močeh.Glavna cesta Ravne-Prevalje je postala tisti trenutek samo naša.

Pravi užitek je peljati s toliko kolesarjii in opazovati obraze.Nekateri nasmejani,drugi zamišljeni,tretji kot v transu.Vsem pa je isti cilj,kako najhitreje odpeljati 31 kilometrov dolgo traso.

Do prvega klanca še nekako drug za drugim,bolj ko se breg vleče, večja postaja kolona,ki pa se prične kar hitro trgati.Preko Stražišča še nekako gre,nekaterim še puls ni nevaren in veselo kramljajo med seboj.Bolj se vleče breg manj je govoričenja in vse več sopihanja.V tistem trenutku misliš samo na eno;Kako se bo prileglo pivo na cilju

Pa vendar bo potrebno za to še dosti garanja. Sledi prvi manjši spust,ki mine tako hitro,da še na normalno dihanje ne moreš priklopiti.

Do kmetije Godec,kjer je dobrodošla skupina navijačev s trobljami in “šnopsom” , še nekako gre.O tukaj je večji del ravninski.No mogoče malo navzgor.Tukaj bi se lahko malo odpočil,ampak ne bo šlo…kolega bi rekel konkurenca pri tem ne počiva.Tiščiš na pedala kolikor moreš.Še sama sreča,da greš vseskozi v prijetni senci.

Malo pod Strojno ta senca izgine.Sonce pa,kot bi ga že ne bi bilo dovolj,udari neusmiljeno.Kje si zdaj tista kapelica,najvišja točka vzpona. V ustih ti zmanjkuje sline,pa tudi vode v bidonu ni kaj dosti.Jebenti pa ravno sedaj,najraje bi skočil bližnjemu “pavru” na kregl mošta.Ja to bi bilo tisto pravo.Bi šel,samo če bi šla tudi konkurenca.Saj veste,ta nikoli ne počiva

Sledi spust,ki ti povrne vsaj malo moči,vendar je najhuje že za tabo.Samo še kapelica nad Šentanelom,potem bo že bolje.Ja pa ni tako, žal.Noge me ne ubogajo več,nekaj kolesarjev gre mimo mene  kot bi pravkar štartali. Želim jim slediti,pa ne gre.Sedaj bi bilo res fajn,da se najde nekdo,ki bi me vsaj malo “pošlepal”.Gledam nazaj,nikjer nikogar,tudi tiste pred seboj sem že izgubil izpred oči.Dosežem še zadnjo točko,od koder gre samo navzdol.Zmaga.

Spust,edina stvar ,ki mi gre kolikor toliko dobro.Tukaj ujamem tri kolesarje.Tudi to nekaj šteje.Čas nekaj čez uro in 30 minut.Zadovoljen.

V cilju pa že preko 80 rekreativcev,tekmovalcev.Prvo poiščem sod z okrepčilom se za prvo silo odžejam.Na hitro rečem kakšno s kolegi in za šank.Ja res je zakon,hmeljev napitek.Hitro spijem enega,ma saj veste konkurenca tudi tukaj ne počiva

Potem pa vesele debata o biciklarjenju in še čem.Prikaže se Gašper Koruzni,ki tokrat ni imel toliko časa kot lansko leto.Na hitro pove par svojih in izgine.Na ohcet….pa ne svojo,še doda.

Johnny in Tex poskrbita za dobro glasbo,sledi še podelitev priznanj.Omeniti velja,da je bil letos tudi presežen rekord proge.Ni šlo pod uro,pa vendar.Lastnik novega rekorda je tokrat domačin Robi Kordež.Čestitke.

Sledi podelitev praktičnih nagrad,katerih kar noče biti konec.Samo še 65 nagrad podelimo se sliši glas povezovalke Urške.Samo še 65 si mislim,delijo jih pa že pol ure…Ja verjetno je prav vsak dobil kakšno nagrado.Sledi še žrebanje gorskih koles,med ženskami in moškimi.Redko kje je tako pravično.

Tako uradni del je končan,zdaj se lahko prične neuradni,saj veste “konkurenca nikoli ne počiva”

Rezultati in galerija slik na strani KK Ravne

Biciklistični pozdrav

Že skoraj obvezen foto utrinek,klik nanjo jo še polepša

Včerajšnja sobota je bila kot iz pravljice.Po celotedenskem namakanju se je končno le prikazalo tisto pravo sonce,katerega smo že z nestrpnostjo pričakovali.Za nekatere pa je bilo skorajda uničujoče.O tem kasneje.Zdaj pa lepo po vrsti.

Še samo intervju in gremo

TD Dravograd je bilo organizator prvega vzpona z gorskimi kolesi na lovsko kočo Libeliče.Natančneje ,da ne bom delal krivice je bil alfa in omega te prireditve Tomaž Rotovnik. Njemu tudi gre zahvala za odlično prireditev.

Štart se je zgodil v Črnečah.Majhnem kraju,nedaleč od Dravograda,kateri šteje okoli 650 prebivalcev,povprečno starost pa verjetno okoli 75 let. Hja,to pa zato, ker tam stoji Dom starostnikov

Štart je bil napovedan za deseto uro.Nič kaj veliko bicikla željnih ljudi se ni zbralo.Natanko 31 nas je bilo.Smo pa zato bili tisti “ta pravi”.

Pa čeprav je organizator poskrbel za dosti presenečenj.Prvo je sledilo že ob prihodu na igrišče,kjer je bil štart.

Dobrodošlici se ni bilo moč izogniti

Štartne številke kot jih še ni bilo

Domači šnops nam ni dal kril,je pa pogrel po grlu in dal vedeti,da presenečenj na tej turci še ni konec,pedala pa bodo stekla hitreje kot bi želeli :)Posebnost te kolesarske prireditve je bila tudi štartna številka.Bil sem že na več prireditvah,samo takšnih štartnih številk še ni bilo kje,dvomim sploh da bodo kdaj

Štarter nam da še zadnja navodila in že se zapeljemo po glavni cesti,do prvega makedama ,kateri se vije v hrib.

Tukaj smo obstali in glej ga presenečenje številka dve.Domači harmonikaš nam za popotnico potegne na frajtonarco,Golico za srečno pot.

Iz frajtonarce je bilo slišati Golico - na našo željo

Strm klanec že kar na začetku,da misliti,da tokrat ne bo tako lahko,vendar se že po par sto metrih zravna.Mi pa se pripeljemo v zaselek Dobrova .Obsijan s soncem izgleda še lepši kot je sicer.

Dobrova prvič…

…in drugič

Tukaj zapeljemo za nekaj minut tudi na asfalt,cesta pa se enakomerno,rahlo dviguje pred nami. Večino časa se vozimo v prijetni senci med drevesi,zunaj njih je namreč že hudo vroče.

Pred soncem smo skriti pod krošnjami dreves

Ko pa se pripeljemo iz sence se pred nami ravno toliko odpre prečudovit razgled na Dravsko dolino,da se malo razgledamo in spet nas krošnje dreves razvajajo s prijetno senco.

Ko prispemo na čistino…

…se nam odpre lep pogled po Dravski dolini

Od tega znaka samo še 300 metrov strmega vzpona

Če bi šli naravnost po poti bi prispeli na Strojno,tako pa levo v strm klanec.Ja ta je res hud.Tukaj je resnično potrebno gristi v kolena,kot pravimo.Na srečo ni preveč dolg,le slabih 300 metrov .

Tik pred ciljem

Ko prispemo na vrh,pa kot v pravljici.Sredi gozdov se prikaže lovska koča,katera vabi na svoje klopce.Muk je konec,stisk rok in besede,kako je šlo,kako dolgo si vozil,te je kaj zabilo…” kar letijo iz tebe.
Potrebno se je vsesti na klopco,malce zadihati,popiti hmeljev sok,ki je bil tokrat po sindikalni ceni

Nekateri so sončno vreme izkoristili za nabiranje barve

Vzpon je bil končan,ko je zadnji pripeljal v cilj,čas ura in osem minut.Za primerjavo lahko povem,da je prvi za premagano pot potreboval nekaj več kot 27 minut.sedaj se presenečenja lahko nadaljujejo.

Mlada organizatorka je imela glavno besedo pri žrebu

Okusen obrok testenin nam je povrnil moči,poleg tega pa je sledilo še žrebanje nagrad,ki jih je bilo toliko,da je vsak udeleženec dobil svoje,pa še ostalo jih je.Zračnice,gume,števci,luči,ključavnice…so hitro našle novga lastnika.

Podeljeni so bili tudi pokali za najhitrejšega-o,najstarejšega,najmlajšega in najštevičnejšo družino.

Vsekakor prireditev vredna pohvale.Takšnih in podobnih prireditev si lahko želimo še več.Vendar ,kolahko takšne kolesarske intuzijaste,kot je

Tomaž prištejemo na prste ene roke.Upam,da se prireditev prime,da bomo lahko tudi naslednje leto uživali na kolesarjenju nad Dravsko dolino.

Obvezen foto utrinek

Polona in Doris

Dobrova

“Parkplac”

Sašo nad dolino

Najhitrejša med ženskami

Pa sem te

Najstarejši udeleženec in organizator Tomaž (desno:)

Absolutno najhitrejši

Koroška je lepa

Najbolj idilična vasica na Koroškem Šentanel, je bila letos prvič prizorišče kolesarskega vzpona,kateri je štel za Koroški pokal.

Vsa je bila ovita v meglice,zato ni bila vidna v vsej svoji lepoti.Pa vendar smo kolesarji spoznali še tisti majhen delček novih poti.In še kako smo si jih zapomnili.Tisti zgornji del je bil namreč prav “svinjski”.

Še zadnje skrivnosti pred štartom 

Segrevanje 

Pa gremo lepo po vrsti.

Deževje iz prejšnjih dni je dalo vedeti,da bo proga prav fajn namočena.Da pa bo zato toliko težavnejša si pa nisem mislil.Prevoziti je bilo potrebno samo 6,5 kilometra.Ravno kolikor malo se sliši je bilo to toliko težje.Tista gozdna cesta je bila ravno prav namočena,da je drselo po kamenju in je bilo treba biti še posebej pazljiv.

Za štartno črto nekateri že neučakani 

Iz prve štartne vrste so tokrat štartali…. 

Če si med zadnjimi je prav lep pogled na kolono pred teboj

Tokrat se je iz štarta pognalo natanko 85 tekmovalcev.Asfalta je bilo dobrih sto metrov,takoj ,ko smo ga izgubili pod gumami pa se je cesta pričela vzpenjati.

Smo že v Šentanelu 

In tega klanca kar ni hotelo biti konec.Ko se je le zravnalo je sledil še krajši spust in že smo prišli v srce Šentanela,katerega pa smo kaj kmalu tudi zapustili in se zapeljali  nad kmetijo Kajžer po vedno bolj blatni in ozki cesti.Tukaj se je pričelo dihanje na polno.Blato je naredilo svoje.Menjalniki pa so pričeli pokati

Cesta je postajala vedno težje prevozna 

Se mi zdi,da se je ta kilometer vlekel,kot spodnji del,kateri pa je bil enkrat daljši.Ampak ok,ko smo spet zapeljali na “normalno” cesto je bilo muk konec.Od tukaj ni bilo več daleč do cilja.Ki pa je bil tokrat pri kapeli v gozdu.

Cilj je bil tokrat skrit v gozdu 

Potrebno se je bilo samo še spustiti do igrišča,kjer smo se preoblekli,umili kakšno rekli in se postavili v vrsto za pijačo in jedačo.

Začuda tokrat ni bilo pretirane gužve za malico.Je pa bilo nekaj malega opazk glede bograča.Tisti,ki vedo kaj je pravi bograč,so tega malo “pošinfali”.Vendar sta kuharici povedali,da je to posebni Šentanelski bograč.Ja bo že držalo.Mi smo dodali le še to,da je bila verjetno kakšna instant zadeva.Pa vendar je bil okusen in se je prav prilegel.

Rezultati so bili expresni,prav tako ni bilo nepotrebnega zavlačevanja pri podelitvi medalj za prva mesta ,pa tudi po praktičnih nagradah je šlo zelo hitro.Za pohvalit.

Treba je še napisati,da je prvi pripeljal v cilj Marko Čretnik ,pri ženskah je bila to stara znanka Špela Škrajnar.

Hmm a že spet ti

Majico vodilnih v Koroškem pokalu sta obdržala Iztok Dogša in Klavdija Cehner Oblak.

Naslednji vzpon,kateri šteje za KP  bo v Šentjanžu pri Dravogradu 28.junija.Trasa je nova in bo prava poslastica za mučenje samega sebe

Vsekakor jo bo potrebno preizkuiti.

Biciklistični pozdrav

Foto utrinek ;

Da so bili rezultati ob pravem času sta zaslužna Kalči in Emil 

Sproščeno vzdušje 

Stari znanci iz “totega” konca

Eni pa pod streho 

Palček je praznoval - vse najboljše in še na mnoge kilometre

Ko te ima bicikel preveč rad in te ne spusti s sebe 

Bil je lep pomladni dan,s soncem obsijan ko se je na Ravnah dogajalo.Na dveh kolesih.MK Pankrt je oznanjal tretji blagoslov jeklenih konjičkov,

MTBKoroška pa je vabil na peti zaporedni vzpon na Strojno.Slednjih,kolesarjev se je zbralo dosti več,kot motoristov.

Povzpeti se je bilo treba na nekaj manj kot 1000 metrov nadmorske višine.Premagati je bilo potrebno nekaj manj kot 600 metrov višinskih metrov,to pa je uspelo 117 kolesarjem,eden je tekmo končal predčasno zaradi defekta.

Organizacija pod okriljem MTBKoroška je bila brezhibna,kot vedno.Na prijavi brez gužve,da ni kdo zavil na kakšno kmetijo na mošt se tudi ni bilo za bati,saj so bile poti odlično označene.Po prihodu v cilj pa prvo banane,jabolka,tokrat tudi v tekoči obliki,saj je Palček poskrbel za izredni bio-mošt,za katerega se je kasneje izkazalo,da ga je bilo premalo

Naslednje leto ga bo enkrat več je obljubil. Bomo videli.Testenine in zelenjavna oziroma mesna omaka pa so bile le še krona vsega tega.

Pred štartom od zgoraj…

…in od spodaj

Štart kot ponavadi,nad gostiščem Mak.Tokrat smo se podali po “frišnem” asfaltu,ki ga je bilo za dobra 2,5 km.

Štarter Kalči daje navodila,oznake so enake kot gips na moji roki

Za maj pravijo,da je najlepši mesec.Bo že držalo.Prav fajn se je bilo zapeljati po prašni cesti s čudovitimi razgledi med Uršljo in Peco.

Eden po eden,brez prerivanja prosim

Kar takoj po štartu se kolona kolesarjev potegne kot jara kača in prav lepo je to videti iz zadnjega dela kolone

Tam proti kmetiji Šteharnik je še posebej čarobno,če nisi skoncentriran samo na ure,si tam resnično lahko daš duška nad čudovito okolico prelepe Koroške.

Je sploh lahko še kje lepše ?

Mlad up KK Ravne Uroš Levar

Pred samim rahlim spustom v hladno zavetrje gozdov in manjšim vzpončkom,sledi še hudi spust do finalnega dela zaključka tekme.

Še malo pa bo vrh Šteknije osvojen

Še nekaj 100 metrov do cilja,iz sebe poženeš še zadnje atome moči

Evo ga…cilj

Najboljši so za premagan vzpon potrebovali nekaj več kot 28 minut,za nas navadne smrtnike nepredstavljivo,kasneje dodam še kratek video insert,kako jim to uspe.

Treba je povedati,da je ta insert še v klancu,ta prvi pa gasa,da komaj ovinek zvozi

S progo je najhitreje opravil “ganeševec Marko Čretnik,ki je prevzel oranžno majico vodilnega v Koroškem pokalu,pri ženskah je to uspelo članici KK Ravne Klavdiji Cehner Oblak,ki jo je prevzela od Natalije Anderluh.Kot vse kaže bo boj za skupnega zmagovalca KP negotov do konca.

Trenutno vodilna v Koroškem pokalu,Klavdija in Marko

Tukaj ne bom kaj več pisal,odlično vzdušje na cilju….,da bi le bilo še več podobnih prireditev

Podrobnosti in rezultati pa na strani Koroškega pokala

Biciklistični pozdrav

Foto utrinek ;

Dobra volja pred štartom

Ufff že od samega začetka nekateri na “trdo”

Vodilna trojica v moji skupini Metod,Edi in Branko

Dokaz,da je bil na cilju bio mošt - domač,domač

Doris & Beno

Kolesarski mački,redno na Koroškem pokalu

Dani & Bojana

mtbkoroška,Sašo in Miran

Valerija & Rok

Miloš & Miha

Gneča pred rezultati

Nagrade za vse tudi tolažilne ,Doris & Milan

V pričakovanju razglasitve rezultatov

KK Forma tudi tokrat v formi

Bio mošta je zmanjkalo prehitro Simon & Bogdan

Razlika med najstarejšim in najmlajšim +50, Matej & Stanislav

Čestitke obema

Sveti Jernej nad Muto.Lahko bi se reklo “bogu za hrbtom”.Pa vendar ,kdorkoli se povzpne na ta zaselek nekaj nad 1000 metrov visoko in le streljaj od avstrijske meje bo navdušen nad prekrasno naravo in čudovitimi razgledi po okolici.

Dobra udeležba vzpona na Sv.Jernej

Tokrat smo jo lahko občudovali in se slinili udeleženci Koroškega pokala.Pot nas je vodila iz Spodnje Mute preko Sv:Primoža do naslednje postojanke-cilja Sv.Jerneja.Lanskoletna prireditev je imela cilj na polovici tokratnega vzpona. Če si hotel postati zmagovalec si moral prekolesariti dobrih 20 kilometrov in premagati preko 800 višinskih metrov.Ja 87 kolesarjev,kolikor se je prijavilo je to zmoglo.Čas je pri večini igral stransko vlogo,cilj je bil le priti na vrh.

Prvi breg že v samem naselju

Da imajo taborniki prav tako radi biciklarjenje so pokazali z izvrstno organizacijo,saj so bili alfa in omega te prireditve.Odlično označene poti,redarji na kritičnih odsekih,dobra malica,dosti praktičnih nagrad in še kaj bi se lahko naštelo.Edinole na vreme so pozabili,kajti ni bilo ravno idealno,vsaj na vrhu ne.Pa vendar ,če bi jim še to ratalo bi bilo že kičasto.

Za malo v hladno zavetrje dreves

In že smo na čistini

Štart na Spodnji Muti je bil ob 10.00.

Ni bilo dosti ravnine,ko smo se že dvignili v prvi hribček,takoj zatem se tudi ustvarijo prve skupine.Kar takoj pa že prvi pocukrani razgledi po Dravski dolini,ki jih kar ni hotelo biti konec.Konec pa je bilo zato asfalta,katerega smo zamenjali za makedam.

Dravska dolina

Po dobrih sedmih kilometrih smo se malo zravnali,zatem pa je sledilo še nekaj spusta,toliko da se lahko malo odpočije.Potem pa spet zadnji klanec proti cilju.Ob progi smo lahko dobili tudi vodo in to na polovici poti in dobre tri kilometre pred ciljem,ja takrat si je zares potreben.

Sam sem se ustavil že prej,pri neki kmetiji mi je gospodar z veseljem ponudil vodo in me podučil,da bi bilo še bolje popiti “enga kratkega” pa sem se mu zahvalil in mu obljubil,da še pridem kaj tam naokoli,da bo takrat malo daljši postanek.Zmenjeno in srečno sem se slišal za seboj in odpeljal naprej.Tudi tokrat nisem imel prave sreče s sotrpini.Kar nekaj časa sem vozil sam,to pa pomeni menjavanje ritma in mogoče posledično tudi slabši čas.Kar pa sedaj ni tako pomembno.Tisto najpomembnejše je dobra družba in pa klepet na vrhu o marsičem.

Za na razlednico o lepotah Slovenije

Tik pod vrhom pa biciklistična avtocesta

Pa še nekaj malega o rezultatih.Tudi tokrat so prevladovali “ta plavi”.Mariborska Ganesha je tudi tokrat osvojila skupno prvo mesto,tako pri moških kot pri ženskah.Postavljen pa je bil tudi nov rekord proge,katerei je sedaj v lasti Vračič Dejana.Dejan je bil pri moških tudi absolutno prvi,med ženskami pa Ankon Lucija.

Naslednji vzpon bo na domačem terenu.V organizaciji MTBKoroska se bo potrebno povzeti do lovske koče Strojna,ne preveč zahteven vzpon s prav tako pocukrano pokrajino Koroško.Vabljeni vsi ljubitelji gorskega kolesarjenja

Biciklistični pozdrav

Obvezen foto utrinek :

Blaž in Klavdija

Špela in Iztok

Tako to gre pri MTBKoroška

Klemen in Vid

Na malico je bilo potrebno malo počakati

Najboljši nad 55 let ; Roman,Jože,Ivan - čestitke

Matej in Janez

Natalija

Ona in on

Bojana in Herna

miza MTBKoroške

(more…)