31. november je praznik, katerega je tudi dela prost dan. Za kakšen praznik gre ?

V prvi vrsti se takrat podamo še zadnjič skupaj na Uršljo goro, pa ne peš, ampak s kolesi, picikli, bicikli, bajki….v glavnem gonimo, zgonimo in ja, tudi tišimo, pa ne vsi, da ne bom zdaj še koga užalil

Šrotnek, nekaj nas je že

Šrotneški klanec, brezvezen

V glavnem, tega skupnega druženja si bomo zapomnili po tem, da je “organizator” zjutraj malo zamudil , da je bilo kar nekaj takšnih, ki so se letos prvič podali s kolesi na Uršljo sploh, ker so vedeli, da bomo skupaj zmogli, je veliko lažje, kot če se greš sam matrat, verjemite.  Da je meja najmlajšega padla na deset let, bravo Tine, da smo rešili dva defekta, en menjalnik za silo spravili v pogon in da nihče ni bil tečen

Beri naprej »

Uršlja gora v vsej svoji lepoti

Pričeli smo konec novembra, dobili smo se vsako drugo soboto, ne glede na vremenske razmere. Končali smo minulo soboto. Povprečno se vas je zbralo nekaj več kot 106 pohodnikov, bolj natančno, ljubiteljev naše gore, Uršlje gore. Skupaj 851 ljudi se je udeležilo osmih pohodov, število, ki je preseglo tudi tista najdrznejša pričakovanja.

Beri naprej »

Tako je izgledala Uršlja gora iz avta, ko smo se odpravljali na štart

Za sedmi zimski skok na Uršljo goro so nekateri trepetali. Saj veste, kakšno vreme je bilo v preteklem tednu. Dež, sneg, dež, dež, sneg in dež , napoved od nedelje do petka Na naši Uršlji pa je v tem času snežilo, včasih bolj, drugič manj. Nekateri so se tega ustrašili, drugi ne  In prav ti, ki so se kljub temu zbrali v sobota na parkirišču ob Ivarčkem jezeru, so bili zato nagrajeni.

Tam zadaj levo je koča dedka mraza

Nagrajeni z izjemno kuliso, ki je prikaže malo kdaj, naslednja je napovedana za leto 2067
V glavnem bilo je kičasto, sonce, brez vetra in najlepši razgledi so ponavadi ravno dan po dežju/ sneženjem…. ampak to je že za faks, 2 letnik,  smer  biometeorologija

Parkin ob Ivarčkem jezeru

Zjutraj, ko se peljem proti prizorišču zločina lahko opazujem našo Goro. Lepa je, sončni žarki, ki jo prav v tistem času osvetlijo, jo naredijo še lepšo. Tja gor gremo ja, že tisti prvi pogled nanjo da slutiti, da bo ta skok izjemen po njeni kulisi….

Ena redkih ravnin na poti na Goro

Tudi tokrat je šel popis presenetljivo hitro, dobri dve minuti pred osmo, so neučakani že stali za štartno črto. Edino Vlasta je še pršibala minuto do, ampak, nje sem že vajen, aja, ena je še bila, ampak , njej je oproščeno, se ji je zgodilo prvič

Ob osmih smo pognali, o razmera s poti sem dobil podatke z vrha. Bilo je kratko in jedrnato, trasa lepo shojena, dereze priporočljive. Kar posredujem naprej, pohodniki se naj pa sami odločijo, kako in kaj.  89 se nas je zbralo. In ker je v preteklih dneh na gori zapadlo veliko snega, je bil zanimiv pogled na obutev. Nekateri v  supergah, drugi v pohodnih visokih čevljih z gamašami.

Hitre nogice, skoraj bose, na vrhu pa meter snega

Ponavadi dohitim prve pohodnike nekje pri kmetiji Jurček, tokrat ne duha ne sluha o njih. Tempo imam ponavadi enak. Bolj se bližam nekje polovici pot, tj , nad Ošvenom ( cca1100mnv) srečam prve, kar pomeni, da so presneto hitri. Potem jih ne zmanjka, malo poklepetamo in grem naprej. okolica postaja čedalje lepša. Na trenutke ob fotografiranju vseh teh lepot pozabim, da sem danes v skupini  In spet se spustim naprej in zopet me “zašteka”.

Duja

Vmes me med potjo navzdol preseneti Duja, nekdanji  skrbnik koče na Gori, spregovoriva nekaj besed in se dogovoriva da ga kmalu obiščem na Kremžarjevem vrhu, kjer z ženo Tatjano razvajata tamkajšnje pohodnike .

Na vrhu temeljit popis, kot vedno

Tako da na vrh pridem zadnji, kar pa ni nič narobe, uradna časomerilca Danilo in Simon, sta prav vesela, da je tako. Čeprav tokrat ni sile biti zunaj, toplo je, brez vetra. Kot vedno je pozitivne energije toliko, da bi jo komot lahko delili z vsemi tistimi, ki tokrat niso mogli z nami. Prva sta na sedmem skoku prišla na vrh Denis Ulbl in Nina Krajcer

Ko sonce prvič, ko greš proti vrhu pokuka izza dreves

Čisto me je okupirala ta pravljica

Sledi, zdaj že obvezen fotošuting, in narava nam kr ne pusti pospraviti fotoaparatov,. Že ga spakiraš v nahrbtnik, ko spet vidiš detajl, ki se po vsej verjetnosti ne bo zgodil nikoli več. Vzameš aparat, zamrzneš sliko in zgodba se ponovi…..

Domen

Tudi tokrat so bili z nami naši prijatelji, Solni hram, restavracija Al Pachino in Ski servis Pohorc Bike in Akers valji Ravne. Brez njih bi bila naša druženja pod vprašanjem, tako pa iz tedna v teden, brez vprašanj delijo vse dobro z vami.

Brez besed

Kaj še preostane velikim  Le še Grande finale, 8. Finalni skok na Uršljo goro. Ta se bo zgodil 5.3. 2016. Kaj vse bomo podarili, izžrebali, kaj jedi in pili…kako bomo oblečeni. Jah, nič ne izdamo, pridite in izvedeli boste iz prve roke

… je snežilo in kepe so padale po meni

Še mnogo več “pocukranih pa v

FOTOGALERIJI /klik

Se vidimo

Jutro 6.2. 2016,  ko se peljem zjutraj proti Ivarčkem jezeru in pri Rimskem vrelcu, ko ponavadi vidim race, mačko, ki mi skoči na cesto…. tokrat zagledam Spidermana  Ok, trezen sem, nula nula šofer, ampak dam klepat …tisto bogastvo, če ni bil Spiderman
Ko prispem na parking, še malo posedim v avtu, ko mi čez šipo pogleda mucaaaa , muca maca in zaprede….a nas boš popisal. Aaaaaa vežda, pustna sobota je in kot sem napisal v napovedniku za vabilo, da so tokrat na skoku zaželjene pustne maske….že vidim da bo fajn

Čedni

Pustnih šem je bilo res veliko, klovni, kolesarji, muce, miške, tigrice, pike poke, pa pike nogavičke, celo viking Viki prikoplje od nekod in na koncu Spiderman, ja prav sem videl, res je bil človek-pajek nekaj se jih je našemilo tudi v pohodnike , planince

Popis je potekal presenetljivo hitro, ura se je bližala osmi, ko se bomo pognali proti vrhu naše Gore. Medtem opazujem, kako s maske merkajo med seboj  Še največ strahu imajo pred Spidermanom, ve se zakaj, že ko se postavi na štart, se določeni kr umaknejo, nekateri ga čudno gledajo, peščica pa kuje načrt, kako preprečiti, da bo prvi na vrhu. Ampak brez bojazni, kasneje se je namreč izkazalo, da je bil danes z nami tudi zato, da je pomagal ljudem do vrha, jih vzpodbujal in jim vlival moči

Zaskrbljeni pogledi, ko se na črto postavi Spiderman :)

Podatki, ki jih dobimo z vrha so obetavni, sončno je, brez vetra, Železarska pot pa normalno prehodna, brez derez pravijo, čeprav se kasneje izkaže, da vendarle ni bilo pametno pustiti dereze v avtu, je kr drselo namreč. Ampak, kot smo že tolikokrat omenili, pot je enaka za vse., skoraj za vse, za rdeče-modrega ne

Saj gre …

Tudi Pod Brezo se je ustavil

Sneg, ki je padel med tednom se je lepo obdržal in nam ob krasnem vremenu ustvari še eno pravljico, ki ne bo pozabljena. Mislim, da ni med nami, 108 nas je bilo, enega , ki tega ne bi potrdil. lepo je bilo videti spet nekaj novih nasmejanih obrazov, ki jim ta dan ne bo šel kar tako v pozabo, tudi tisti , ki ste z nami že bili…daaaaleč nazaj, ste še našli pot do nas. Lepo vas je bilo videti. In če bo obveljala tista vaša, se še vidimo letos

Kr gost promet ja

Proti vrhu je šlo brez problemov, krajša pavza je bila Pod brezo…mimogrede breze še ni na vidiku, je pa bil na bližnjem hrastu tisti rdeči možiček. Pravzaprav smo med potjo ugotovili….on, ona, ono namreč ne govori, da je to obojespolnik   Kar na trenutke pride še kako prav. Nihče ga še namreč ni videl opravljati potrebe, ni ga bilo zaznati ne na moškem ne na ženskem wc-ju   In objel je mene in potepkal po ritki eno pred menoj, ja včasih bi res bilo fajn biti Spajdermen

Vse je OK

Timotej, prvi na šestem skoku

In ko hodimo proti vrhu, nam naproti že hodijo tisti tahitri, pride prvi, kratke hlače, pride drugi kratke hlače …..potem ustavimo in se vprašamo, kaj je zdaj to, smo že preveč popili al j res tako toplo  Ugotovimo, da je in eno in drugo Tako da je vse ok.

Prelep pogled, katerega se nikoli ne naveličaš

Ko se nam odpre najlepši pogled na goro iz vzhodne strani smo rešeni. Pravzaprav določene rešuje še Spiderman, porkaštrudl, tega sem pa omenil danes že x-krat, ampak kaj morem, je bil res povsod, odpelje enega na vrh, prileti po drugega in tako do konca, ko pripelje zadnjo skupino.

Spiderman v akciji

Na vrh pa sta tokrat prvič prisopihali imeni, ki doslej še nista bili prvi. To sta bila Nina Krajcer in Timotej Bečan. Bravo in čestitke tudi vsem ostalim udeležencem, vem, ni vam lahko, je pa fajn, ko smo enkrat na vrhu

Povsod so, tudi na vrhu je bilo srečati dacarje

Čudovito vreme, brez vetra…

Na vrhu pa davčna inšpektorja, ja , tokrat mora zares potekati, tako kot je treba, sicer sta že kr precej v …mislim imata rdeča noska , ampak ok. Sta bog in batina bi rekel kolega iz bližnjega bifeja
Toliko mask, ki smo spravili to soboto na Uršljo, jih še prav gotovo ni bilo nikoli, evo , pa smo spet pustili sled

oooujeeaaa

Fajn je, ljudje so nasmejani, se zajebavajo, pravo pustno vzdušje na 1696 metri nad morjem, čas je za skupinsko, zgodovinsko fotko. Sledi žrebanje nagrad, spet so z nami naši zlata vredni prijatelji, Robi, Borut, Mira in Rok, bolj prepoznavni po servisu koles Pohorc, restavraciji Al Pachino, Solnem hramu in podjetju Troia. Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej.

Lej ga Vikija tam zadaj

Za konec bi lahko še dodal, da v skupni rezultat šteje 5 (pet) najboljših skokov. Se pravi po točkah pet najboljših uvrstitev. Do konca te sezone skokov sta nam ostala še dva. 20. februar in finalni skok, ki se bo zgodil 5. marca. Upam, da boste z nami tudi takrat, fajn bo.

Se vidimo

FOTOGALERIJA

Sončni vzhod na Ivarčkem jezeru

Nekateri se segrevajo s tekom okoli jezera

23. januar 2016   ko se peljem proti našem tradicionalnem zbirališču  skozi  Kotlje opazim igro narave, prebujanje dneva. Katera daje znak, da bo tudi ta dan, prav poseben dan. Parkiram ob Ivarčkem jezeru, vzamem fotoaparat in stopim do jezera, še vedno se barve prelivajo, poskušam to ujeti v objektiv. Tam se zamotim do te mere, da skoraj pozabim na naše skokece in skokice, ki se že pridno zbirajo.

Prva z desne  je štartala v napačni smeri

Vrnem se do njih in zadeva steče, pričnem popisovati, tri četrt pohodnikov že poznam po imenu in priimku, zato gre vse skupaj lažje, za ostale ugibam ali pa mi sami izdajo ime

Do osme ure imam podeljenih 99 blokov za čaj na vrhu v koči. Spet lepo število pohodnikov. Spet bo veselo si rečem, navdušen tudi nad tem, da nam je v tem tednu uspelo za finalni skok dobiti dve zares mikavni imeni, ki bosta nekaterim polepšali ta dan ,ampak o tem, ko bo čas zato

Ko se prično nabirati…

Ob osmih poženemo, kot vedno. Tokrat pri minus osmih stopinjah po Železarski poti  proti vrhu Gore. vsi tisti, ki se udeležujejo zimskih lig, pohodov itd itd, nam zatrdijo, da je Zimski skok najtežja preizkušnja, ki se izvaja skozi zimo.  Najtežja in tudi hkrati najlepša, pravijo, da še tisti, ki živimo tu, sploh ne zavedamo, kaj imamo….mi pa jim vračamo, da se še kako zavedamo, ne zavedajo pa se tega vsi, to pa res….

Medtem, ko je bila debata o zimski ligi, se že bližamo višini Ošvena, prvi so medtem že na vrhu, ko smo mi šele na pol poti. Ampak nič hudega, se ne mudi, hodimo za dušo. Pot je od polovice naprej tudi zasnežena, vse do Okrepčevalnice Pod Brezo pa je suho. Lepo na, gre, vsake toliko časa se pridružim katerim in malo poklepetamo, tudi o klepetu. Znanstveno je menda dokazano, da smo ob klepetanju počasnejši, tudi če mislimo, da nismo   To pa še ni vse, počasnejši smo tudi ob žvečenju Babalu-ja , se jih spomnite ,v glavnem  v prihodnje brez žvečilnih gumijev, če želite biti hitrejši  Pač ne boste pokali balonov.

Mimo znamenja, edina “ravnina” na Železarski poti

Bolj se bližamo vrhu, bolj se kuha na vremenu. Ko prispemo na vrh lahko vidimo snežne nevihte v dolini, kako se vlečejo meglice. Ni trajalo dolgo, ko prične sipati sneg tudi na Gori. fajn je, prava zima in ravno ob tistem času, grem preganjat ljudi iz tople koče. Gremo narediti eno gasilsko, hitro, hitro in potem se prične.

Romana v cilju

Prtisnem enkrat….ooo se sliši izza vogala , prišiba še nekaj ljudi. Ok smo ready, prtisnem….oooo jih prileti še nekaj iz koče. Ok, pa dajmo še enkrat, al pa raje ne, nekaj mi pravi, da še niso vsi na kupu In res, po snegu prikoplje še ena skupina, napol oblečenih   Zdaj je pa dovolj, kar bo bom ko pršibajo še zadnji in fotka gasilska za peti skok se lahko zamrzne za vekomaj

Tole fotkanje postaja že pravi obred

Tičkaaaaa

Sledi odhod v kočo, ampak še prej, vedno se nekaj dogaja, ena sama pozitiva je v zraku, vsi veseli, nasmejani….gremo se še malo ogreti in nagrade so še za podeliti. Letos smo se odločili, da se nagrade podelijo le med prisotne. Spet so bili z nami dobri ljudje, Mira, Robert in Borut, ki so z nagradami popestrili in obdarili naše pohodnike.

drugič

Zunaj je prenehalo snežiti, čas je tudi, da se vrnemo v dolino . Spet se polni novih vtisov vračamo v naš vsakdan. Z mislimi pa smo že pri šestem skoku, ta se bo zgodil na pustno soboto. In že ste spraševali, če ste lahko v kaj našemljeni….seveda ste lahko, pravzaprav bo to zaželjeno. Na najbolj norčavi dan pa res ne bomo kislih “ksihtov špilali”

Js mam pa nove dereze

Dobrodošli na pustno soboto, 6.2. 2016 na parkirišče ob Ivarčkem jezeru

Smo Slovenci,

ne jamramo,

ker hodimo na Uršljo

Zimska idila na Gori

Se vidimo

Se vidimo

FOTOGALERIJA

12. december 2015, ura 7.45, v tem času sonce komaj da vzide. Parkirišča ob Ivarčkem jezeru pa polna, kot za prvega maja. Pardon, ob takšni uri so za 1. maja, še na pol prazna. Napolnijo se par ur kasneje, pa še to zaradi tega, ker je zastonj hrana in pijača, pa še ansambel jim uštimajo
Danes tega ne bo, pa je kljub temu ljudi, da kar mrgoli. Na Uršljo goro gremo, samo to

Popis pb

In tudi tokrat se nas je ob osmi uri zbralo okoli 100, natančneje 97 tistih, ki smo imeli namen, povzpeti se na 1699 visoko Uršljo goro. Dvema žal to ni bilo dano. Eden od pohodnikov, se ta dan ni počutil, kot bi se moral in je zaradi slabosti končal svoj vzpon predčasno.

Segrevanje na -2 stopinjah

Pa gremo lepo po vrsti. Tokrat sem bil na parkingu že ob pol osmih. Pa da ne bost mislili, da sem bil prvi, nak, tisti zagriženi so se že ogrevali, sam pa sem kar pričel s popisovanjem. Zelo hitro mine te pol ure in v veselje mi je bilo, ko sem videl, da se je nam tokrat pridružil tudi Rok, kateri je že od lanskega leta spraševal o tem in onem…. Tokrat  se je opogumil in prišel na mesto zločina, svoje prehodil in bil na koncu zelo zadovoljen. Jaz pa tudi
Štart kot ponavadi, s tem, da se je tokrat oglasila sirena, jo, tista prava policijsko-gasilsko-reševalna

Nestrpnost narašča

Te slednje smo tokrat res potrebovali. Pohodnik, ki je omagal je potreboval njihovo pomoč. Tu pa smo lahko videli, kaj dela novi sistem obveščanja. Ko smo poklicali center za obveščanje, da bi pač potrebovali pomoč reševalcev, smo naleteli za nekaj časa na zid, nepremagljiv. Kako nekomu ki ni iz naše Koroške povedati, dopovedati, kje je Ivarčko, kje je Železarska pot, kje je kmetija Jurček. Težko, oziroma nemogoče, vse dokler dispečer na 112 ne preveže, po zahtevi Anice, katera je vodila pogovor, k nam bližnjim, koroškim  reševalcem. Potem zadeva steče. Če bi odločale sekunde, lahko tudi minute, bi bila težka. Anica in Lojz sta potem spremljala našega pohodnika do Jurčka, kjer so ga prevzeli koroški reševalci. Kot smo izvedeli že včeraj, pa je šlo hvala bogu le za trenutno slabost in je že OK.

Jure pod Jurčkom

Nekje na polovici poti

Lojz je potem kljub temu prišel na vrh, dobil tudi nagrado , Anica pa bo  za pozornost, ki jo je namenila, prejela ob naslednjem Skoku skromno darilce

Cerkev na Gori

Prav zaradi tega “zastoja” sem potem odpeketal proti vrhu bolj kot ne sam. Srečal še nekaj skokic, malo poklepetal in gasa naprej. Od ceste pa že srečeval tiste tahitre, ki so se že vračali v dolino. Na hitro rečemo kakšno in že se mi je prikazal vrh, tam na vrhu pa ….pa kje hodiš  So se me pa razveselili, kot da bi imel v vsaki roki vsaj dva  5- litrska kanistra mošta

Nekaj so videli na meni

Na hitro rečemo kakšno, ljudje se že vračajo v dolino, zato tudi na hitro gasilska za vse večne čase in to je to. V koči sta dežurna poskrbela za vse  prisotne, sledil je tudi žreb. Al Pachino in Solni hram sta na vsakem skoku z nami. Za čaj pa je tokrat  svoj prispevek dalo  podjetje MG Rohr za Raven na Koroškem….

Šaleška dolina

Na drugem skoku sta najhitreje do vrha prišla Vinko in Irena, slednja prvič med ženskami pod eno uro. Čestitke, čestitke pa tudi vsem ostalim za osvojeni vrh, ter prispevek k temu, da je za nami še en uspešen skok na Uršljo goro.

Naslednjič se vidimo zopet 26.12, se pravi dan po tistem obilnem zajtrku ja, pasalo bo na tisti dan malo razmigavanja, zato le označite v  svoje pametne telefone, tablice, računalnike in klasične koledarje  dan 26 december, 8.00 Ivarčko jezero -> Uršlja

Gasilska 2. Skok 2015/16

Pa lepe Božične praznike vsem

B

FOTOGALERIJA

Nina, Irena, Natalija, Polona, Lidija, Tina, Maya,  pa spet Irena, …. ne , ne prepevam si tisto o mojih dekletih , so le imena najbolj pogumnih deklet, ki so se odločila, da na praznični dan obiščejo našo Goro, Uršljo goro. Pa ne peš, z biciklom

Veselo že navsezgodaj, ko še niso vedeli kaj jih čaka

Za vse tiste, ki so to že preizkusili, vedo o čem govorim, kateri še niste okusili tega, obvezno si to dodajte v koledar za prihodnje leto, pod obvezno, ultra-nujno
Že samo vreme, je dalo občutek, da nas bo letos največ do sedaj. In tako so pričeli “kapljati” na Ravnah devet, na Šrotneku je število naraslo na 17, prišli so tudi kolegi iz Žalca, prvič. Bolj smo šli proti vrhu,, več nas je bilo. Tudi letos so se nam pridružili kolegi iz Savinjske doline, kateri so bili že kar nekajkrat z nami  in potrdili sloves mednarodne udeležbe  Na vrhu smo našteli na koncu kar 35  biciklov.

Šrotnek v megli

Malo nad Šrotnekom pa….aleluja

Pedala smo pognali ob pol deveti uri na Ravnah, v hudi  megli, ko je bila ura pol deset, smo še kar poganjali, za razliko, da nismo bili več na Ravnah, ampak že višje, tam okoli Smučarske koče. Kje je sledila prva krajša špricer pavza. Že smo se kopali v soncu in na vsem lepem, nas je bilo že dosti v kratkih rokavih

Pavza … prva prava

Ja, točno tk

Naveza iz Žalca, upam, da ste uživali…

Ura je šla naprej, mi pa smo še kar poganjali, okoli pol enajste smo prenehali. Pa ne brez pravega vzroka, ded se je razpizdil, dobil je meglo na oči, kljub sončnemu vremenu …

“Dost imam vsega”, je rekel, …/zaradi varovanja osebnih podatkov ga ne bom imenoval  / in izginil za šank na Naravskih ledinah, ostali so mu sledili  Tako je nastala pol urna prisilna, nenapovedana pavza, katere pa se na koncu ni branil nihče.

Koze pred kočo na Ledinah

Lastniki koz pa za kočo  eni tudi v koči

Mize za kočo smo zasedli in napolnili z domačimi rcnijami.Že prej se je vedelo, da čas tokrat ne bo igral vloge.  In res je bilo tako. Počasi pa se je bilo treba kljub temu spraviti nazaj na koze in na kozle in spet je bilo na vrsti poganjanje pedal. Do rampe, od tam so poganjali redki, ostali pa smo pretegnili noge in bicikle tišali na vrh.

Proti Šišernikovim travnikom

Olee

Juhu…

Zame pa na vrhu presenečenje prve vrste. Ko še nisem prav sestopil iz svoje koze, že se mi je pred očmi zasvetil Kozel  Marta svoje obljube ni pozabila, jaz sem namreč jo  in mi na vrhu v roke potisnila temno pivo, kot da bi vedela, kaj imam najraje in kaj se mi bo v tistem trenutku najbolj prileglo…hvala

Ko si z enim učem že na vrhu

Jesus kk lpo…

Tega smo na koncu osvojili vsi. Tudi Nina in Natalija, ki sta se za to odločili prvič.  Tako kot smo obljubljali v napovedniku. Nihče ni ostal zadaj, na vrhu pa, kot vedno. …veselo, kot le kaj.

Eno samo veselje na vrhu

SG naveza

Tam nas je pričakalo kar dosti sotrpinov iz našim zimskih skokov. Seveda z dobrotami, ki jim ni “para” . Da bi prej vedel, bi lahko tudi uradno napovedali, da bo na ta dan potekala na 1699 metri nad morjem Prva  Štrudlijada sploh, ocenjevali nismo, mislim smo, samo ocen javno nismo izdali, ker je bilo vse, tako zelo dobro…huh, še sendvič je tisti dan imel okus po štrudlu

Opa….Darko

Tako smo pod streho z vašo pomočjo spravili še en uspešen kolesarski zaključek sezone, najmnožičnejši doslej. Lepo je bilo v vaši družbi, upam, da se nam pridružiš tudi v prihodnjem letu. Za vse tiste, ki še niste odločeni, bi ali ne bi.

Prvič z biciklom na Gori , bravo

Evo nas, za Vas

Kr, saj bo nekaj malega trpljenja, samo ko pa “prijahaš” na vrh, je vse to pozabljeno, je ena sama radost.

Lepo povabljeni

Biciklistični pozdrav

FOTOGALERIJA

Guma zamenjana v 1,13 minute

5. septembra bo, se je slišalo, se je pisalo. Fantje so tempirali tempo za ta dan, žal zastonj, “đabe” se vi trudite, bi rekel kolega

Zaradi vremenske napovedi, katera je obetala dež, dež in še enkrat dež je bilo prestavljeno, brez tistega a bi al ne bi. Krejanov memorial bo 12. septembra in pika. Gre se za množično – rekreativno prireditev so dejali. Čeprav je bilo nekaj negodovanje, pa zakaj, saj nam dež nič ne more, bomo pač “vsrani” , še toliko bolje….potem pa jaz vas fprašam…..je bolje piti pivo v dežju, v hladnem vremenu, skrit pod jurčkom ali na soncu, ko se ti po prvem kreglu samo izpahne in si zaželiš še enega

Levo Matej, novi Radon   , ob njem Rok zaporedni 3x  zmagovalec Krejanovega memoriala

Verjetno vas je večina pritrdila v drugo….no tudi zato je bilo prestavljeno.

Letos je bil že petnajsti po vrsti, kar pomeni, da tople vode ne bomo odkrivali. Tisti dan kolesa željnih, se nas je nabralo okroglih 222, tako je potrdil…pač eden, katerega sem vprašal po številu nastopajočih. Je rekel, ti ne vem točno, se mi zdi, da vas je bilo 222   Pa naj bo

Še zadnji poslani podatki o progi preko telefonov

Čas je da izprežemo

Spet je bilo treba v gosjem redu po glavni cesti do naselja Pod gonjami, kjer smo se prštimali za tisto uro, dve  ali pa še malo več uživanja, trpljenja, pitja, kakorkoli . Potrebno je bilo priti do cilja, pa pika. prišli so več ali manj vsi.

Zasledovalci,   en me, kot kaže  pozna

Že pod Brinjevo goro

Pri tem velja omeniti navijače ob progi, katerih je z leti vedno več. Še vedno se najbolj potrudijo pred Gočevo raven. Ne bom napisal, da ne bi bilo kaj narobe, ampak tisti, ki so tam ponujali mošt so zmagali. Pravzaprav je zmagala klet v kateri se skladišči in če bomo izvedeli od kje je, Krejana v privat štimungi ponovimo, seveda s postankom v tamkajšnji kleti. Čista desetka.

Jih vprašam, imate kaj za pit, pa vsi v en glas IMAMO….v kleti

Evo jih, te bi bilo treba enkrat postaviti na zmagovalni oder, mislim ni da ni

Na eks

Letos se mi je zgodilo, kar se mi pač ne bi smelo zgoditi, na 2ravnini” proti Strojni ( Žirovnikovem križu) priklopim za kolegom, kateri je gonil na polno   in jaz za njim, letelo je, kot le kaj . Ampak na žalost ne dolgo, zid je bil višji, kot trenutno najvišji na madžarski meji. Ma ni šlo čez pa pika, tako, da sem se komaj privlekel do vrha in se na spustu malo nadihal. Od tam je spet šlo nekako po planu do cilja, kjer je vedno veselo, stiski rok za prevoženo traso, izbira majčk po velikosti  …

Žirovnikov križ…hvala bogu :)

Palček v elementu

Je bilo pa to leto, kar dosti padcev, pravzaprav zdrsev in sicer takorekoč tik pred ciljem. Tam, kjer se makedam s Klemena spremeni v asfalt, malo neprevidnosti, izguba koncentracije in …hej mala opala Ni fajn

Ko prispeš v cilj izgleda takole

Kot na nedavnem kramarskem sejmu

Je bilo pa fajn, kot vedno na zaključku, kjer se podelijo priznanja najboljšim, najstarejšim, najmlajšim, tudi tistim, katere ima sreča na ta dan še posebej rada. Še vedno podarijo dvoje koles. Letos tudi presenečenje s strani organizatorja. Za vse tiste, ki smo bili na vseh Krejanovih memorialih. Okusna torta za vsakega s pripisom 15. Krejanov memorial.

Najboljši, najmlajši, najlepši….

Torta da te kap, pri naši mizi se je moji pridružila še Bojanova

Priznanje in čestitke organizatorju, da še vedno vztrajajo in držijo pokonci prireditev, kateri, še vedno se upam trditi ne seže nobena druga niti do pasu, okej, mogoče do popeka

Dober tek in na zdravje

Lepo je bilo, upam, da se vidimo tudi prihodnje leto , 3. septembra je prva sobota, če bo na ta dan, dež, dež, dež, pa 10.9.  pravgotovo ne bo

Se vidimo

Biciklistični pozdrav

FOTOGALERIJA

in še video zapis (klik)

Bograč ali Dobrač ?

Bograč odličen, najboljši je, če je malo pikanten in seveda z dosti mesa, kruh zraven je skoraj obvezen. Dobrač na prvi pogled prijeten, nič hud, fajn za pogledat. Če ga gledaš z Beljaka izgleda prav mamljiv. Ko ga okušaš po prvih kilometrih, še vedno okusen, bolj gre proti vrhu, bolj je “šarfen”. Ampak občutek, ko opraviš z njim pa….božanski. In če bi imeli na vrhu Dobrača še bograč, bi bila to zmaga na kvadrat, tako pa….lepo po vrsti

Dobrač (Dobratsch)

Ideja za bicikl turo na Dobrač se je porodila že lani, ampak, če se v trenutku, ko se ideja porodi ne izvede, ostanesamo pri ideji  Tokrat je bilo drugače, kaj če bi šli naslednji vikend na Dobrač mi je namignil kolega. Klikerji v glavi se zasučejo, telefoni zazvonijo vsak v svojem ritmu in že je tu nedelja, ura pol sedem zjutraj, ko se nas šest spakira v kompletu z bicikli…. in smer Beljak (Villach).

Tokrat z dvema voziloma

Gremo na Dobrač. Nihče od nas še ni bil tam. So bili pa kolegi, pozimi na turnih smučeh. In za “turanje” menda taprava gora. Mi gremo preverit iz prve, če je taprava tudi za bicikliranje. Že prej izvemo, da je menda s kolesi prepovedana vožnja na goro, pravzaprav, Dobrač ni gora, povsod je opisan kot gorski masiv, ki se vzpenja nad Beljakom. Sestavljen iz ene same porozne kamnine, zato tudi v preteklosti dva podora gore, ko se je del gore ob potresu enostavno odlomil in v dolino ponesel….. pazi to, preko 900 mio kubičnih metrov grušča. Zato je z južne strani gora , skorajda odsekana.

In prav zato nikjer ob poti ni vode, tako da, vsi tisti, ki boste šli v to smer, obvezna zadostna zaloga vode, če ne, ste ga na nasrkali…na suho In prvo vodo boste lahko dobili ( kupili) šele v oštariji na višini okoli 1500 metrov, kjer vas bo lepo postregel/a … ona, ali pa on

Proti Alpski cesti

Tukaj se prične zares, mislim uradno

Parkiramo v Kaufhaus coni. Od tukaj se s  kolesi odpeljemo za tablami, ki označujejo  Villacher  Alpenstrasse. Pot nas vodi mimo Alpen Arene, od koder se prične cesta počasi vzpenjati. Široka cesta, odlično vzdrževana ima za tiste, ki pridejo z motornimi vozili le eno slabo lastnost, je plačljiva  Kolesa in njihovi lastniki imajo vstop prost . In gremo, lepo počasi, en za drugim, cesta ima maximalen naklon 10 %. Kar ni hudega, ti procenti se mi zdi, da se bohotijo le na dveh koncih, pa še tam so hitro mimo nas. Asfaltirane ceste je 16,5 kilometra. Vzdolž ceste je 11 parkingov, kjer si lahko ogledate znamenitosti te ceste, pokrajine.  Navdušujejo tudi pocukrani razgledi po avstrijski koroški. Ampak še vedno je od vsega lepega, najlepši pogled na slovenske vršace, prednjači Mangart, pa Triglav, Grintovec ….in še bi lahko naštevali. Da točno veste, za katere vrhove gre, vam je v pomoč vzorno urejena tabla.

Lepi razgledi proti Sloveniji

Z desne proti levi Dušan, Mangart, …

Na razgledni točki številka 5 pa, tisto, kar si najmanj želiš ob takšnih podvigih. Kolega utrga verigo. Moč njegovih nog je bila močnejša od najšibkejšega člena. Ampak on se ne sekira kaj preveč, se mi zdi, da še najmanj od nas vseh Do konca asfalta je še 3,5 km. Bom tišal do vrha, ni panike in odtišči svoj bicikel naprej
Ko se zapodimo za njim, pa ….biciklistični kolega z Nizozemske, s členkom v rokah in nasmejanim obrazom Rešitelj v tem primeru prav gotovo. Poštima zadevo, ne ravno vzorno ampak ok, dosti bolje, kot da bi bil brez verige.

Tako močno tiščal….

….da mu je vtrgalo ketno

Na sredini serviser from Holland

Po asfaltu gremo večji del skupaj, le na vsake toliko časa “tamočni” potegnejo zase. Ko nas na vsem lepem  zadane pomanjkanje vode. Žal se nismo pozanimali, kako je glede vode ob poti. In ker je potrebno premagati skorajda 1700 višinskih metrov ob  kar precejšnji vročini, bi za takšno pot potrebovali vsaj 1,5 litra vode po glavi Tako pa, ja ni druge, 1500 nad morjem eno pivo, prvi Hutte, tam lahko dotočimo tudi vodo, proti plačilu seveda in potem se vprašaš, plačati vodo ali pivo
Tam pa tudi prvi dvomi o kelnerci, pardon, kelnerju. Kot vedno, si tudi tokrat nismo enotnega mnenja. Nas je postregel Hansi oder Angelika

Koča v kateri smo se napili, najedli in ostali v dvomih

Zdaj do makedama ni več veliko, do zaključnega ali če želite finalnega dela vzpona. S kolesom iti na Dobrač do zadnjega parkirišča je tako, kot bi šel, recimo  na ženske brez …. ja,  evo prava primerjava. Skratka, če ste šli samo do 1700 mnv, niste naredili skorajda nič, kajti, tisto tapravo se prične na tej višini.

Rampa številka ena, ob njej znak, da je prepovedan promet za vsa vozila. Ja kaj, se pogledamo, pregledamo, če smo obriti, če so čevlji tako kot morajo biti in damo bicikle preko ograje. Se počasi odpeljemo naprej….stop rampa, ker že vemo, da smo poštimani brez osebnega pregleda fliknemo bicikle čez ograjo in hop Joanna

Zadnje parkirišče na višini okoli 1700 metrov nad morjem

Slikovita cesta, ki vodi proti vrhu je precej strma, sestopimo tišimo, se menimo, fotografiramo. Nihče od pohodnikov nima žal besede čez nas. Slišimo celo vzpodbude, starejša možakarja celo Gremo Koroška …s tistim podrezavim R in ko mu nazaj odgovoriš ” to delaj” vidiš tisto pripadnost Slovenca v njem, ko se mu oči zasvetijo, na obraz se mu nariše nasmeh, če bi imel ragljo, zastavo, frajtoranco, bi si pomagal še s temi rekviziti

Zdaj gre zares

Čudovita narava

Počasi se približujemo vrhu, vmes vrtimo pedala in spet hodimo ob kolesu. Ko se pred nami odpre veličastni vrh. Na tem vrhu sta dve cerkvi, slovenska pri križu in nemška par deset metrov stran. In kot zanimivost, prva je stala slovenska, jasno kot beli dan, le dve leti za njo pa so postavili še nemško (1692)
Pod samem vrhu je še TV stolp, ki sega kar 160 metrov visoko in restavracija. Pri kateri pa je bilo osebje, na našo žalost  le nekaj dni nazaj cepljeno…proti hitrosti. In ko smo že skoraj “scagali” glede čakanja na pivo. Se je tudi nam prikazala Maria, oblečena v kelnerco in vprašala BITTE  Mogoče tudi zaradi tega videnja v kratkem dobijo na vrhu še tretjo cerkev, ali pa vsaj kapelico imenovano Maria Bitte

Tik pod vrhom

Zadnja postaja, naprej ne gre več

Slovenska cerkev na vrhu Dobrača

Torej na še eno videnje nismo čakali in se odločili, da še kaj popijemo in pojemo nižje v Hansi oder angelica Hutte. Tam smo postreženi dokaj hitro, okusna hrana, pijača tudi , pa še kelner je bil fejst In pred kočo ležalniki v katere smo popadali kot da bi bili do konca izmučeni Ko se posedemo na koze pa, Edija zanaša, kaj je narobe ? Ko že vsi pomislimo na tisti radler, pač ni navajen  pokaže v izgovor sprednje kolo, prazno je, defekt. Sedaj je na preizkušnji hitrost, Edi to zamenja v 3.34 minute, smo merili čas. Zdaj smo zares vsi parajt, zato sledi le še spust v dolino, ta je zares adrenalinski in kaj hitro se prikaže pred nami Beljak. In ko ustavimo, sestopimo, kot v savni. ampak ok, zdaj je lahko. Svoj zastavljen cilj smo dosegli. Bilo je fajn in že pogledujemo za naslednjim našim ciljem. Želje so za Stelvio, kaj bo prinesel čas pa sam bog ve.

In pogled na premagano pot

Evo nas

Pa še na kratko, par zlata vrednih napotkov za tiste, ki se boste odpravili na Dobrač. Če že greste, pojdite s gorskim kolesom. Treba je do vrha, če tega ne okusiš, si še daleč od Dobrača. S seboj vzemite zadostne količine vode, kajti če vam jo zmanjka, je ne boste samo pogrešali, z odprtimi očmi jo boste sanjali
Tik pod vrhom odsvetujem obisk restavracije, edinole v primeru, če je cepivo že popustilo. In še zadnje, če je v vas vsaj kanček MTB-ajkerja je obisk Dobrača nujen.

Konji na paši, pod vrhom Dobrača

Zasluženo

Lep biciklistični pozdrav

FOTOGALERIJA klik