Ideja se nam je porodila že dve leti nazaj, ko smo osvojili Mangartsko sedlo. Vendar smo po skupnih turcah le govoričili, na koncu pa ni ostalo nič od tega. Tako smo debatirali o tem do cca. 14 dni nazaj, ko je Kregl kot iz topa ustrelil 6 ali 13 junija lahko “zrihtam” kombi. Malo nekaj smo se spet pošalili na ta način, maili pa so začeli potovati dnevno. kakšno bo na ta dan vreme, kako bomo šli, s specialko ali traktorjem, koliko nas bo šlo…
Heilingenblut, vas kjer se je pričel naš vzpon proti Grossglocknerju
Ideja je vse bolj postajala realnost, v četrtek je padla dokončna odločitev, štartamo v soboto ob pol šestih. Šlo nas bo šest, toliko je bilo prostora v kombiju. In tisto najvažnejše – šli bomo s specialkami.
Priznam, malo “fibra” je bilo, predvsem pa me je skrbelo, kako bo šlo na vrh, letos s cestakom nisem kaj dosti prevozil, natančneje na njem sem bil pred vzponom le trikrat. Ampak mora iti, sem si rekel, šli bomo na izlet, brez nepotrebnega tiščanja na pedala, tako lepo za “očke napasit”. Bili smo “mešana” druščina; trije člani KK Ravne (Simon, Mark in Dee) , ter predstavniki “reševalcev” (Metod) , MTB Koroške (Igor Š.) in SG OK – Igor K. 
Še gasilska v dolini pred vzponom
Zgodaj zjutraj pa že vsi dobre volje, “našponani” do konca. Iz Raven do Heiligenbluta, vasice pod Grossglocknerjem je bilo cca. 250 km. Vožnja do tja je še kar nekako minila. Kombi smo lepo parkirali v garažno hišo brez vsakega plačila, na avtomatih napis gratis parking. Po vseh pripravah in oblačenju smo se proti vrhu zapodili malo pred deseto. Počasi lepo, vendar že kar od začetka strm klanec, tako, da že mlinčkamo, vendar dokler lahko med vožnjo še debatiramo vse v redu in prav. Tam nekje do šestega kilometra se je procentualno klanec nagibal tam nekje med 9 in 13 %, za tiste, ki vrtijo pedala bo ta podatek bolj zgovoren, za ostale pa lahko rečem, da je kar hudo strmo
Strmina že kar od začetka
Opssss
Ampak ni panike, ko smo se dvignili za slabih 600 metrov pa razgledi o katerih raje nebi. Oblaki so se razpihali, prikazala se je slika, katero je težko opisati z besedami. Preprosto onemiš nad lepotami gora. Prvi stiki s snegom, pa nam dajo vedeti, koliko ga je bilo tukaj in zakaj je cesta tako dolgo zaprta.
Ku-ku
Kasereck – zdaj sledi malo spusta, ravno prav za noge pretegnit
Na višini cca. 1900 metrov (Kasereck) pa prvi pravi počitek. In obvezno fotografiranje do onemoglosti 
Tukaj je restavracija, kjer je možno dobiti tako pijačo kot jedačo. Od tukaj je sledil spust v dolžini slabega kilometra, do križišča, kjer se lahko odpravimo na Hector in kasneje na Edelwaissspitze ali pa levo proti Franz Josephs Höhe, slednja je bila tudi naša cesta.
Pogled nazaj nam razkrije, da je cesta vendarle strma
“Darsova” cestninska postaja
Ker smo se na goro odpravili v soboto smo naleteli tudi na strašansko gužvo, avtomobili in predvsem motoristi so ta dan zasedli cesto proti Grossglocknerju. Pri tem je potrebno tudi povedati, da zadeva ni zastonj, motoristi za uporabo ceste plačajo 18 €, če si z avtomobilom moraš k temu dodati še 10 €. Za nas “norce na biciklu” je zaenkrat še zastonj
Gremo dalje …
Brez komentarja
Mlinčki še kar meljejo, ko se pred nami pojavi veličasten pogled na cilj našega tokratnega kolesarjenja, galerija vklesana v steno in na vrhu ploščad, da te kap. Pod to galerijo pa še ledeniško jezero, ki kar vabi da ga fotografiraš. Ko prispeš na vrh je občutek prav poseben. Sam pri sebi si misliš, ma kaj z motorjem, avtom, to zadevo moraš okusiti, videti s kolesom. V tem je čar kolesarjenja, da uživaš ob čudoviti naravi, ko te piči sestopiš iz kolesa, se malo pretegneš, narediš par fotk in gremo dalje.
Samo še malo, cilj je v daljavi že viden
Pred galerijo pa še ta lepota
Igor je večkrat ostal brez besed, le zakaj ??
Na vrhu je sicer pihalo sto na uro, vendar na nas to nekega posebnega vpliva ni imelo. Poskrili smo se v vhod v garaže, kjer smo bili na varnem, se preoblekli in na čajček v samopostrežno restavracijo. Tam pa presenečenje “odakle ste momci” in že smo bili na ti škoda je bila le, da ni bilo domače rakije, takrat bi šele bilo veselo
Vožnja proti hladilniku
Na vrhu (2369 m) pa famozna zgradba s parkirno hišo, ogromnim platojem, restavracijo…
Sledil je še nori spust, poln adrenalina. Hitrosti pa so se zavrtele preko 80 km/h, nepozabno. Kaj hitro smo bili v dolini, na toplem. Sedaj je sledil le še obvezen Wienerschnitzel s pomesom in pa pivo za obnovo pokurjenih kalorij in pa debata kako in kaj v prihodnje, seveda bomo šli s kolesom še višje, obnovili pa bomo tudi Mangart.
Skriti pred vetrom
Kaj dodati k vsemu temu. Odlična družba, super vreme, veličastni pogledi po tri-tisočakih in še in še…takšnih in podobnih turc si lahko še želimo. Upam, da v bližnji prihodnosti resnično vsekamo še kaj podobnega. Pa še majhen namig vsem, ki se boste odpravljali na podoben podvig. Doma se le lepo naspite, kajti časa za osvojitev vrha je več kot dovolj. Temperature v hribih pa tudi niso tako velike, da bi vas popolnoma dehidrirale. Pa na kremo za sončenje ne pozabite
Mnogi sprašujejo za tehnične podatke, takole je bilo, do ploščadi je Polar prikazal nekaj čez 17 kilometrov, lepo smo vozili (se vidi po slikah) 1, 44 ure in se v tem času povzpeli za 1270 metrov,celoten klanec pa je 6,9 %, skratka za poizkusiti dodan graf poti na koncu foto utrinka
Tik pred odhodom se nam je le prikazal vrh (3798 m) visokega Grossglocknerja
Pa še pozdrav iz nasedlega čolna na platoju Franz josephs Höhe
Biciklistični pozdrav
Foto utrinek ;
Graf poti
