site statistics

Smo na biciklu…

Strava

Potepanja

Arhiv

free counters
unique visitors counter

Koledar

Avgust 2019
P T S Č P S N
« Nov   Sep »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Skok na Strojno 2019

25.08.2019 ob 12:47, avtor deejay

Ho”čmo več ljudi ob prijavi :)

Ho”čmo cesto, ho”čmo kolesarsko stezo do Dravograda in ho”čmo en bicikl skok na Strojno :)   Pol pa se najde junak en reče, pa ka vi še ho”te, nč več, sam to.
Slednjega smo dobili, Skok s kolesi na Strojno, na AC bo treba še počakati, lopate, ki bi morale biti že zdavnaj zasajene, se namreč še iščejo, so se zarasle med plevelom, za kolesarsko do Dravograda, bemtiš to pa ne vem, bo pa, če bomo vztrajni, no ja, vztrajnost bo šele na drugem mestu, tečni moremo bit, ko šus, ne ko šus, pri nas rečemo ko “drekmuha”  :) bi rekli pri nas,  potem nam bo pa mogoče le uspelo, da bomo brez skrbi oodvrteli pedala do krožišča pri Kovtrovem moJstu :)    kje lahko gremo levo al pa desno :)

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Foto utrinek, Slovenija, mtbkoroska-novice, vse o biciklarjenju, Šport | Brez komentarjev

K24 ultra trail

13.08.2019 ob 14:03, avtor deejay

Beseda TRAIL v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ne pomeni prav nič. Je ni, ne obstaja, kar je navsezadnje še najboljše. Trail bi si namreč lahko vsakdo razlagal po svoje. Govorim o ljudeh, ki le te traile “lavfajo” , hodijo, hvalijo in navsezadnje preklinjajo :)
Kako si sam razlagam to besedo, recimo na kratko bi si kar sposodil Avsenikovo, Po klančku gor, po klančku dol :) po  deželici zeleni.  Če pa dodamo še brezpotja, stezice, je to – to. In naša prelepa Koroška je prav ustvarjena zato. Če pa vmes posežejo še “tapravi ljudje”, nastane K24 ultra trail. Ime nosi po hribovskem izzivu, kateri je za tistega, ki se ga “loti” prava preizkušnja. Seveda ni prav za vsakega, ampak za fizično in psihično najbolj pripravljene.

Zjutraj okoli šeste, 10.08. 2019 – Črna na Koroškem

Pred štartom…malo je vroče, malo mrzlo :)

In da ne bo samo extreme trasa, so dodali še polovičko, 50 kilometerski trail z 2600 višinskimi metri, “ta hudi” jih ima še enkrat toliko. Sam sem se odločil za krajšo traso.

Na 100 km preizkušnjo so se najbolj pripravljeni podali  v petek zvečer, mi smo  pognali na pot naslednji dan “zguoda zutra, taj ko še ta eni trdo spijejo ” bi zapel Kamnikov Milan. Zjutraj še na hitro dupla kava pri Urški, malo zaradi navade, malo zaradi vznemirjenosti. Bil sem že na ničkoliko kateri prireditvi, kolesarski, tekaški, ampak toliko strah spoštovanja pred neznanim ni bilo še nikoli. Vse to je trajalo do štarta, ko je zadeva stekla je vse skupaj izpuhtelo in se naselilo v druge :) Vsaj po pogovorih sodeč, je bilo kar nekaj takšnih, kateri so morali narediti prisilno pavzo s počepom :) In če bi ga v trenutku vprašal kaj počne, bi dobil verjeten odgovor, da izvaja strečing :)   strokovno ;)

Končno, zagrizemo v breh ;)   kk že gre tista..v breh ni greh

Naša četica … ko še nismo vedeli kaj nas čaka

Naša četica pa je zakorakala meni neznanim potem naproti. Ali je to prednost ali slabost ? Zame je bila prednost, ta hrib iz Črne proti Najevski lipi je bil po vseh opisih kolegov in kolegic “hud”. Se pravi štajga, ki ne popušča, po pravici povedano sem bil pripravljen na grizenje kolen. Pa se to ni zgodilo, hvala bogu. V tem primeru je bilo nepoznavanje terena prednost :)

Pri Najevski lipi

Čeprav je bila pri materi vseh lip ura okoli osme zjutraj, je sonce že neusmiljeno pripekalo. Prva postojanka, Red Bullov kaj pa vem kaj, oklepnik, potujoči disco, v glavnem AC/DC nažigajo na polno, toči se pijača, mize obložene s sadjem, zelenjave mislim, da ni bilo :)   skratka, skorajda ni da ni.

Pudgarsko  in oštarija rdečega bikeca :)

Pohodne palice so mi bile v napoto, zato support, kateri je skrbel za snemalca, te pospravi v svoj “kuferang” js pa predvsem lahkih nog naokrog proti Smrekovcu :)
Od tu vsi pričnejo tečt, tečem tudi sam, saj gre, lepo počasi, lagano. Prej skupine se prično redčiti, nastajajo prve selekcije. Sam sem v skupini petih, šestih ljudi. Ko se ravnina dvigne, korak zastane, hitrost se zmanjša.

Ne boste verjeli, Črno jezero je v resnici ČRNO, nekje nad Črno :)

Rinemo proti Smrekovcu, tu gre za za slikovite potke, tla ponekod fajn razmočena. Iz tega sledi sklepanje, da če kje,  se bo to zgodilo na Smrekovšem pogorju. Kapnila zadnja kapljica vode, ko je že drugje po svetu dolgo ne bo več :)
Sam greben Smrekovca izgleda kot v pravljici. Neskončni travniki obdani z gozdovi, po sredini teh travnikov pa zastavice, ki kažejo pot, da ne zaidemo.

Smrekovško pogorje

Kolega z dolge preizkušnje, žeeeejen

Ko se ustavim, da naredim par fotografij se iz smeri Bele peči prikaže “dolgoprogaš” . Ne zgleda ravno spočit, jasno, za njim je že 9 ur teka, hoje, hribolazenja.
ko ga povprašam, kako mu gre, me hitro prekine in vpraša če imam kaj viška vode, tekočine, da poplakne suha usta. Postrežem mu z bidonom, težko spravi prvi požirek vase….

Poskusi s tekom, ampak je vročina naredila svoje, s hojo ga dohitim

Ko greva skupaj proti “štempl” postaji na vrhu Smrekovca, ga še enkrat povprašam, če bi vode, “potem jo pa ti ne boš imel”  njega je začelo skrbet zame, ko sem bil čist ok, on pa že dosti izmučen. Razložim mu, da do “bifeja” ni več daleč, da bom tam dotočil. Šele potem mi izprazni bidon :) js vesel, on pa tudi :)   Malo pod vrhom ga pričaka punca, potem nekak steče lažje, razumljivo, tudi meni bi ;)

Na vrhu Smrekovca (1577) je nadzorna točka, fantje in dekleta  pošiljajo podatke v dolino, kjer so se objavljali na velikem ekranu, spremljevalci pa so lahko le-te na štartno-ciljnem prostoru spremljali v živo.

Ob spremljavi mu gre hitreje

Ker sem proti točki le občutil malo žeje, me na vrhu reši eden od kontrolorjev :)   Ravno si je hotel odpreti pivo, ko ga verjetno pogledam, kot svetnik sveti Evzebij :)   sam svetniški sij mi je manjkal. Bleknem a mi daš prosim en šluk :)    Itak, a boš celega, … ne , ne, sam en požirek….uh, kako je to pasalo ….z užitkom se spustim proti koči na Smrekovcu, kjer sem vedel, da je “tank stelle”  za nas udeležence, plus odprta koča. Mimgrede še srečam Jana, kateri bi, če bi šlo vse kot mora bil že daleč pred menoj. Pa ga je ustavila bolečina in je moral brzdati konje. Mu samo omenim, da se mi mudi na pivo in ga vprašam, če bo on tudi enega :)   Vprašanje je bilo v tem trenutku skorajda provokativno, v glavnem, ko je prispel do koče je bil pir na mizi :)

Evo to, vrh Smrekovca

Hvala za pivo odrešitve ;)

Se še malo popasem med polnimi mizami dobrot, ruknem eno banano namočeno v sol, je bila ta dan tako popularna, kot par dni prej gin-tonik. V glavnem se splača poskusit, ok, prvi občutek bo malo poseben, ampak ko se navadiš, bi jedel samo to. Prava stvar za takšne stvari.

Pri koči na Smrekovcu, živo, kot na sejmu

Zapustim Smrekovec in smer Sleme. S kolesom mi je pot znana, pešaka pa je še nisem okusil kdaj. Ker se vmes malo poklepeta, pot kar hitro mine. Mogoče en dolg premislek, ko med potjo vidim v daljavi Uršljo goro…bemtiš, še tja gor bo treba.

Uršlja gora,  tam daleč, bo treba gor

Mimo Slemena proti Ciganiji

Na Slemenu dotočim vodo, malo poklepetamo in gremo naprej. Naslednja postaja Križan, pot do tja mi ni predstavljala kaj veliko težav, večina hoja, nekaj malega pa počasen tek.  Pri Križanu je živo, pije se in je :)   celo palačinke imajo tu, pašejo, sto na uro. Na vrh pa še vseeno sladico tega dneva, banano namočeno v sol .
Pot mi je od tu poznana tudi peš. Okoli poldneva je bilo to, vročina ne popušča. Tu se prilepim za možakarja, ki nosi v roki litrsko plastenko Donata. Ni mi dalu miru, dokler ga nisem vprašal, kaj ima v njej :)

Postojanka pri Križanu, palačinke so bile odlične

In potem dolga razlaga, kako zdrav je Donat in nasplošno magnezij, sama ušesa so me. Dobim par napotkov, katere si shranim na ms :)
To pot sem prehodil že x-krat, ampak tokrat je bila najtežja do sedaj. Vročina naredi svoje, vse poteka počasneje kot sicer. Že z nogo prestopit večjo korenino ali bognedaj deblo je pravi podvig, ampak gre. Dovoljene so kletvice v lažji obliki, katere s pridom izkoriščam – o :)

Čez Šišernikove travnike, okoli poldneva …

Ko se že vidi vrh naše Uršlje gore


Ko iz kapelice ozrem cerkev, vem, da sem na vrhu, da mi je je uspelo tudi na Uršljo goro priti brez večjih težav. V sebi čutim en tak poseben občutek, še posebej, ko me na vrhu pričakata domača kontrolorja, domači ljudje na “tank stelle” in nenazadnje, ko šefica Sonja časti pivo na vrhu. Res lep , lepši, najlepšejši občutek…hvala vsem. In kot da vse to še ni dovolj, se od boga poslan pred menoj prikaže Igor, kateri sicer že sedem let živi na drugem koncu sveta, v Čilu. Tu se je spet izazala pravilna trditev , katero je že nekaj časa nazaj dejal Dani, da če kje, se pa na naši Uršlji gori ziher srečamo :)   Kar ostal bi tu, pa ne morem, če se hočem še naprej igrati v peskovniku K24 ultra traila, bo treba še nazaj v Črno. Bemtiš, kje je to, iz Uršlje se Črna namreč ne vidi, ampak, jo bomo našli :)
Spust proti Naravskim ledinam, tu pa spet na hitro en šluk.pir pavza. A lahko en šluk, vežda, vežda ..Kolesarski kolegi vršijo nadzor, nad, ma saj mi niso znali prav razložit, pač nadzor :)

Še nikoli ju nisem bil tk vesel, Marko in Natalija in enega in drugega sem po riti :) od veselja valda


Vse pod kontrolo ;)

Hladovina spet steče po grlu, se vidimo v dolini, vrnem, nekaj- kratno jim še namignem in že se izgubim med gozdovi v smeri Jazbine. Sedaj hoja navzdol postaja čedalje bolj težka. Ko prispemo v Žerjav nas pričaka še zadnja postaja pri Mrdavsu, ko sem spraševal kolega pojma niso imeli prav kje je to. Zdaj vem :) to je tam, ko je Pero pod drevesom, kjer en pobec nažiga na frajtonarco, kjer te stuširajo in kjer prijazni domačini poskrbijo še za dodatne osvežitve s tušom ob cesti. Plačilo, nasmeh in velik HVALA.

Iz Ledin proti Jazbini , Žerjavu

Zdaj sledi le še finale, ura kaže 43 km, čaka nas še “samo” 7 km in po grafu slabih 300 m višincev. OK, obveljala je le tista 7 km, višinci pa so dobili mlade. Jebela cesta so se skotili ko volkovi na Kočevskem :)   To pa začne delati glava :)   zgornja, ko sama sebi dopoveduje zdaj bo vrh, pa ga ni, malo še pa bo…ja če verjameš v Palčka Smuka. Skrili so ga, mi šine v glavi. Pri treh kosmatih piskrih marmelade, zakaj hudiča niso pod tem hribom naredili tunel, fajn ravnina, hladovina, ne pa da rinemu v breg, ki nima vrha :)

Jebeni asfalt proti zadnjemu vzponu, še bolj jeb…. :)

Kar pomeni, da tudi ko vidiš, da v hrib ne gre več, se ti po domače povedano “fučka za vse”.  Ker potem tudi dol nastajajo problemi, nič več ni tako lahko, kot se ti zdi. Paziš, da ti ne zdrsne, tudi sama pot ni tlakovana, podkovana, urejena. Đuro bi rekel, ” to je rok en roll navzdol” :)
Nekako le pridem do Črne in če sem iskren, se je še nikoli nisem tako razveselil, kot tokrat, škoda da ni bilo tam blizu nikogar, bi hiter ena al pa dve runde padle :)
Do cilja sedaj ni več daleč, samo še mimo medveda in smo v cilju, slišim ljudi, ko vzpodbujajo, slišim celo svoje ime, dajmo dajmo …noge se kr premikajo, sploh ne vem od kje mi še ta moč za finiš….prihod skozi cilj, olajšanje in hkrati zavedanje, da sem naredil nekaj, kar bi mi še par let nazaj bila znanstvena fantastika.

Še huje kot dolina smrti, tu te še mastercard ne reši :)

Poiščem senco,  pijača je že na mizi, požirek dva, čestitke sotrpinov, ves sem moker, kje je tuš, stopala vem, da niso ok, manjši žulj, na obeh nogah. Kar ni nič v primerjavi s problemi nekaterih. Ko poslušam te zgodbe, sem vesel, da sem svoje oddelal brez problema.   Mogoče tudi zato, ker sem si za sam cilj izbral pot. Nič kaj nisem razmišljal o času. V prvi vrsti je bilo priti naokoli, brez večjih problemov. Kot kaže sem tudi jedel in pil toliko, kot je bilo potrebno. Nič naštudiranega, nobenih planov prehrane, pitja tekočin, zgolj le po občutku, kajti to je bila zame sploh prva preizkušnja.
Če dodam še malo statistike, sem na 50 km preizkušnji zaužil okoli 6-7 litrov tekočine, pojedel tri gele in eno čokoladico, mislim 3/4 čokoladice :)   pojedel 3 banane z veliko soli, eno palačinko, pol limone, eno pomarančo, aja in popil slabe tri pire :) hladne z roso :) v času tekmovanja, se pravi na kratko, pridobil bi, tam od oka šest pik pri najboljšem sosedu :)

Jeba

Zdaj pa še malo pohval, graje tukaj ni, skratka en velik hvala vsem, ki ste bili del tako velikega dogodka kot je bil K24 ultra trail. Ko samo pomislim, ko se v našem klubu pripravlja tekma, koliko sestankov, usklajevanj, klicev, dovoljenj je potrebnih za takšno prireditev. Samo en velik poklon tistim, ki ste vztrajali, da je iz iskrice nastala ideja in da se je ta ideja spravila na  potke Pece, Olševe, Raduhe, Smrekovca in Uršlje gore.
Vesel in hkrati počaščen sem, da sem bil del tega dogodka, da sem v živo videl, kako potekajo takšne tekme, katere obiskujejo kolegi že kar nekaj časa.
Zdaj jih počasi začenjam razumeti….končno :)

Do te pa imam spoštovanje, trenutno na mehki vatici v vitrini pod ključem :)

Vsem tekmovalcem pa  čestitke, mislim, če bi bilo po moje, bi vse poklical na oder in razglasil za zmagovalce, potem bi javno pozval po ozvočenju, da je pijača zastonj za vse, pivo bi teklo v potokih, modri dečki pa bi še kar nažigali…..ampak, žal ni bilo po moje :)
In še to, upam, da ste vsaj enkrat izrekli kletvico v blažji obliki, če je niste, potem z vami prav gotovo ni vse ok :)

FOTOGALERIJA klik

Lahke noge vsem :)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Aktualno, Foto utrinek, Slovenija, miks, uršlja gora, Šport | 1 komentar