Zabava, ker nam je fajn.

Trpljenje, ker vzpon na Uršljo goro ni kr tk neki  17 km – 1300 vm

Druženje,  ker smo skupaj,  kakšno rečemo, popijemo, bi rekel, ko piknik na biciklu

Kdo bo koga

Tam desno se nekaj dogaja

Naša akcija  s kolesi na Uršljo goro je bil letos, tk od oka….. ene 12 po vrsti, postala je tradicionalna. In z leti opažam, da prihaja vse več kolesarjev od bolj daleč. Saj ne, da ne bi imeli predstavnikov iz vseh Koroških občin, brez skrbi. Ampak, če se ljudje pripeljejo na praznik iz sosednje Avstrije, kjer ni praznika, pa Savinjske doline, Zagorja, Lesc na Gorenjskem, Robindvora v Dravogradu , najdaljšo pot pa je opravil Martin, ki je prišel iz Dolenjskega konca…Krškega. (brez cvička

Ala gremo …

Na roko nam je šlo tudi vreme, saj je bil edini dan, gledano 5 dni naprej in nazaj, brez dežja. Pa ne samo to, celo sonca smo bili deležni vmes.
Letos je vsak udeleženec prejel gorsko-kolesarsko vinjeto, s katero mu je bilo dovoljeno peljati tam, kjer se sicer ne sme

Velikooo nas je :)

Delovala je tudi kot števec udeležencev, da se bi končno enkrat vedelo, koliko nas rine v breh ampak, padalci so in padalci bodo in hvala bogu da so. Tako je bilo podeljeno 47 vinjet in tega števila se bomo držali, kot pijanec plota. Sicer je bilo to praznično sredo na vrhu preko 50 kolesarjev v enem kosu.

Kr ni konca kolone

Pognali smo v megli, kot ponavadi,  prva pavza je sledila na Smuč koči, tako je bilo dogovorjeno, takšna je bila časovnica. Na Šrotneškem klancu prva krajša prisilna pavza, Janja ima mehko gumo, tako ugotovi, ampak ni lih mehka, zgleda tako. Pa še elektrika jo poganja, kljub temu poskuša servisna služba odpraviti “feler” ki ga ni….ga pa naredi, saj namesto, da bi se guma dopumpala , le ta izpusti. Zdaj ko je guma malenkost bolj prazna kot prej, gre pa ok in švigne naprej

Uradni serviser popravi fake defekt

Kaj naj pa js, je rekel ...nalij

Bomo zrihtali pri naslednji pavzi. Ko se prispe do Smuč koče samo…pa nastopi uradni serviser kolesarjenja Tomaž , ki zadevo poštima hitreje, kot zaokroži letošnji orehovec med nami Pa eno leto bi moral počivat

Smo v megli in ne čakamo predolgo, da se ne ohladimo preveč, naslednja “bencin pumpa ” Naravske ledine. Do sem gre vse ok, nekateri celo izpustijo to točko za sprostitev, mi – uživači ne. Tu se nam pridružita še dva zamudnika, jih opremim z vinjeto, dolijem vode v bidon, preštejem “preživele”, sledi sendwich time. Tisti, kateri so tega pozabili, si postrežejo z banano, čokolado, orehovca ni več, oz. gre proti koncu, je pa zato na voljo še dodatek limonchello in alko marmelada iz črnic

Gremo na Naravske ledine, gremo na sonce

Tudi za varnost je bilo poskrbljeno, nič ni bilo prepuščeno naključju

Sicer pa so Ledine znane po tem, da imajo v tem času zaprto, ampak sonce imajo pa vedno, tako zagreti se odpravimo naprej, naslednja postaja RAMPA, zdaj če bi obstajala ikonca za nevarnost, bi jo prilepil pred njo

Ker je bilo te dni veliko deževja in se dela v gozdu še niso končala, je bila cesta do Šišernikovih travnikov precej drekasta drugega izraza ne najdem, blatna bi bilo milo rečeno prelepo

Proti rampi

Ampak, koga bo to ustavilo, ko prebiciklira na 1200 metrov nad morjem, ma ni ga takšnega. Zadnje informacije in pozdrave si damo pred rampo, ker bog ve, kako bo na vrhu
Če ne gre na kolesu, gre ob njem zagotovo. Poskusi se vrstijo, na bicikl, pa z njega, pa spet nanj…opet guramo, govorim za skupino, ki je bila bolj zadaj, oziroma, kr zadnja ce sem pošten. Tisti prvi že pijejo zasluženo pivo, kavo, bevando al pa biciklistični čaj, kateri je na dan kolesarjev bil po sindikalni ceni.

Še kr gužva

Ko prisopiham na vrh, je zame to eden lepših pogledov proti koči, vse polno koles, kolesarjev in njihovih privržencev. Na vrhu je tudi ekipa iz doline zelenega zlata. Po dolgem času se spet vidimo, se slikamo, zapojemo in vržemo karte   pač po protokolu

Še zadnja pavza na soncu, preden se zaletimo v “steno”

Boruta začuda na tej naši prireditvi ni, mogoče še pride kdaj

Sledi foto session, po časovnici bi naj trajal kar dve uri   ampak profiji to opravijo v 15 minutah, zato ostane več časa za družabne igre   katere pa kar prehitro minejo. S samim vzponom pa je opravljena šele polovica naše poti, potrebno še je še varno vrniti v dolino. S kolegi izberemo pot preko Vernerce in Poštarskega doma, da se sprosti še malo adrenalina po žilah.

Prihod na vrh

Eden po eden

Sam vzpon je minil brez nekih pretresov, razen slabosti kolega, ki pa se je pozdravil kasneje v koči s biciklističnim čajem, zato pa je bil

Za konec lahko   napišem le, da je bilo to še eno skupno kolesarjenje, katerega si bodo mnogi zapomnili še dolgo dolgo.Fajn občutek je, ko te kolesarji vprašajo , a drugo leto bo tudi, oz, tisti bolj optimistični…se vidimo drugo leto

Obvezna gasilska fotka

Itak, da se vidimo, kaj češ lepšega, kot lepo preživeti dan s somišljeniki.

Ob tej priložnosti bi se zahvalil našim sponzorjem ; Carlsberg, Dravske elektrarne , Scott, Cube, Pivot, Specialized, pivovarni Laško in Union …

Hvala vam , brez vas bi obstali na cesti in ostali žejni na vrhu

Na zdravje in …

SREČNO

Se vidimo v letu 2019, četrtek bo 

FOTOGALERIJA