Sončni vzhod na Ivarčkem jezeru

Nekateri se segrevajo s tekom okoli jezera

23. januar 2016   ko se peljem proti našem tradicionalnem zbirališču  skozi  Kotlje opazim igro narave, prebujanje dneva. Katera daje znak, da bo tudi ta dan, prav poseben dan. Parkiram ob Ivarčkem jezeru, vzamem fotoaparat in stopim do jezera, še vedno se barve prelivajo, poskušam to ujeti v objektiv. Tam se zamotim do te mere, da skoraj pozabim na naše skokece in skokice, ki se že pridno zbirajo.

Prva z desne  je štartala v napačni smeri

Vrnem se do njih in zadeva steče, pričnem popisovati, tri četrt pohodnikov že poznam po imenu in priimku, zato gre vse skupaj lažje, za ostale ugibam ali pa mi sami izdajo ime

Do osme ure imam podeljenih 99 blokov za čaj na vrhu v koči. Spet lepo število pohodnikov. Spet bo veselo si rečem, navdušen tudi nad tem, da nam je v tem tednu uspelo za finalni skok dobiti dve zares mikavni imeni, ki bosta nekaterim polepšali ta dan ,ampak o tem, ko bo čas zato

Ko se prično nabirati…

Ob osmih poženemo, kot vedno. Tokrat pri minus osmih stopinjah po Železarski poti  proti vrhu Gore. vsi tisti, ki se udeležujejo zimskih lig, pohodov itd itd, nam zatrdijo, da je Zimski skok najtežja preizkušnja, ki se izvaja skozi zimo.  Najtežja in tudi hkrati najlepša, pravijo, da še tisti, ki živimo tu, sploh ne zavedamo, kaj imamo….mi pa jim vračamo, da se še kako zavedamo, ne zavedajo pa se tega vsi, to pa res….

Medtem, ko je bila debata o zimski ligi, se že bližamo višini Ošvena, prvi so medtem že na vrhu, ko smo mi šele na pol poti. Ampak nič hudega, se ne mudi, hodimo za dušo. Pot je od polovice naprej tudi zasnežena, vse do Okrepčevalnice Pod Brezo pa je suho. Lepo na, gre, vsake toliko časa se pridružim katerim in malo poklepetamo, tudi o klepetu. Znanstveno je menda dokazano, da smo ob klepetanju počasnejši, tudi če mislimo, da nismo   To pa še ni vse, počasnejši smo tudi ob žvečenju Babalu-ja , se jih spomnite ,v glavnem  v prihodnje brez žvečilnih gumijev, če želite biti hitrejši  Pač ne boste pokali balonov.

Mimo znamenja, edina “ravnina” na Železarski poti

Bolj se bližamo vrhu, bolj se kuha na vremenu. Ko prispemo na vrh lahko vidimo snežne nevihte v dolini, kako se vlečejo meglice. Ni trajalo dolgo, ko prične sipati sneg tudi na Gori. fajn je, prava zima in ravno ob tistem času, grem preganjat ljudi iz tople koče. Gremo narediti eno gasilsko, hitro, hitro in potem se prične.

Romana v cilju

Prtisnem enkrat….ooo se sliši izza vogala , prišiba še nekaj ljudi. Ok smo ready, prtisnem….oooo jih prileti še nekaj iz koče. Ok, pa dajmo še enkrat, al pa raje ne, nekaj mi pravi, da še niso vsi na kupu In res, po snegu prikoplje še ena skupina, napol oblečenih   Zdaj je pa dovolj, kar bo bom ko pršibajo še zadnji in fotka gasilska za peti skok se lahko zamrzne za vekomaj

Tole fotkanje postaja že pravi obred

Tičkaaaaa

Sledi odhod v kočo, ampak še prej, vedno se nekaj dogaja, ena sama pozitiva je v zraku, vsi veseli, nasmejani….gremo se še malo ogreti in nagrade so še za podeliti. Letos smo se odločili, da se nagrade podelijo le med prisotne. Spet so bili z nami dobri ljudje, Mira, Robert in Borut, ki so z nagradami popestrili in obdarili naše pohodnike.

drugič

Zunaj je prenehalo snežiti, čas je tudi, da se vrnemo v dolino . Spet se polni novih vtisov vračamo v naš vsakdan. Z mislimi pa smo že pri šestem skoku, ta se bo zgodil na pustno soboto. In že ste spraševali, če ste lahko v kaj našemljeni….seveda ste lahko, pravzaprav bo to zaželjeno. Na najbolj norčavi dan pa res ne bomo kislih “ksihtov špilali”

Js mam pa nove dereze

Dobrodošli na pustno soboto, 6.2. 2016 na parkirišče ob Ivarčkem jezeru

Smo Slovenci,

ne jamramo,

ker hodimo na Uršljo

Zimska idila na Gori

Se vidimo

Se vidimo

FOTOGALERIJA

Piše se 9. januar, 1944 leta je na ta dan 14. divizija krenila s svojim pohodom na Štajersko. 2016  leta se zgodovina skorajda ponovi. Zgodi se v osrčju Koroške. Juriš na Urško je bil tokrat, četrti po vrsti v tej sezoni in dvajseti, odkar so na svet pokukali Zimski skoki na našo Goro. 101 pohodnik, vreme ravno kontra, kot so ga napovedovali. Za nagrado pa tokrat na vrhu nagrada, MoPZ Vres s Prevalj je v  sklopu Kulturnih srečanj na Uršlji gori pristavil svoj piskrček in napolnil kočo s svojim petjem.

Brutalni štart je bil tokrat

In potem se pripelje  Suzuki, notri sami drzni in hitri  pripelje se Citroen…rad imam toto naše lepo mesto  pa Passat …Mi ga spet žingamo….in tako se Vas je do osme ure na parkirišču ob Ivarčkem jezeru zbralo nekaj čez sto. Če smo bolj natančni nas je bilo točno 101  Lepo število gelde na to, da smo na napoved naše šlogarce Marice stavili na število okoli 70. Pa Marica se še ni zmotila kdaj

Na Jurčkom prazen travnik, kje ste ludi moji :)

In če se vrnem še malo nazaj, slišim pri popisovanju, da ima samo še dva tedna do poroda in da ne ve, če bo zmogla….uh jezusmarija…rečem sam pri sebi, samo to je še treba, da bomo še povili med skokom  prekinem s popisom in povprašam, kje je tista, ki bo kmalu rodila…malo se spogledamo in ugotovimo, da je “tista” doma na toplem. Si kar oddahnem in pišem dalje, ko povprašam Dominika, če pogleda na uro, namesto mene

Pod menoj…

…nad menoj

7.58 in še nekaj sekund čez je bilo…..ojej, hitro zapišem še tri imena in gasa na štartno črto, kjer so tisti najbolj neučakani že bili v nizkem štartu.
Ko se ob osmi uri zapodijo, do mene pristopi še Vlasta, kot vedno  Spet je bila gužva pravi  jo zapišem in že je ni več.

Popokam svoje stvari v rukzok, spravim dereze na čevlje in gasa za njimi.  Ampak hitri so tokrat, pod Jurčkovim travnikom ni nikogar več, ponavadi tiste počasnejše srečam ravno tu. Sem ji pa srečal potem naprej v gozdu, ko na hitro pademo v debato. Je kot pri frizerju, ko res vse izveš

Pri srčku levo

Sama trasa je tokrat zahtevnejša kot sicer, sneg se melje, težje gre, ampak, pot je enaka za vse, tako, da brez izgovorov. Se je pa poznalo tudi na časih prvouvrščenih, tisti bolj zadaj imamo ponavadi enak čas, a gre dež, sije sonce, postojimo  Pod Brezo…razlik ni velikih

Cerkev iz malo drugačnega kota

In tista o rdečem alarmu, o napovedanih padavinah, dežju je bila tokrat malo iz trte zvita. Nič od tega ni bilo, le toplo je ratalo, pa ne zaradi pijače, ampak zaradi zunanje otoplitve vremena. Sicer pa smo že rekli, da slabega vremena ni, so samo švohna oblačila

Je pa vedno veličastno priti na vrh Gore

Tokrat ga prvič “pri srčku” mahnem levo, se pravi po cesti do vrha, tako, da tiste klasične razglednice s cerkvijo tokrat ne bo, je pa zato nastala druga. Če cerkve ni na sliki, ko prideš na vrh s kontra  strani je kot da ne bi bil na Urški Na vrhu Ug Timing v elementu, tokrat mi prvič pravita, da je šlo zapisovanje kot po maslu in da ruski Notebook ni zapikal, tako tudi nevšečnosti pri razultatih ne bi smelo biti

Obvezen vam vzamejo mero na vrhu

Meglice so se podile iz vrha v dolino, kljub temu pa je bilo pred kočo kar prijetno. Bolj muzikališ vzdušje pa je bilo tokrat v koči, kjer so zapeli Vresovci, ženske noge so se omehčale, ene so celo klecnile, GRS pa kljub temu ni bilo potrebno klicati.  Se je pa na vrh tokrat podal tudi Duja, nekdanji skrbnik koče na Gori, katerega je bilo prav fajn videti, se skupaj vsedli za mizo in podebatirali aktualne zadeve.

Čas je minil hitro, kaj hitro, prehitro, ko se je bilo potrebno podati nazaj v dolino, nazaj v naš vsak-dan. Tudi tokrat ne bi bilo našega skupnega skoka, če z nami ne bi bili pri nagradah Solni hram z Otiškega vrha in restavracija Al Pachino z Maribora. Da ste se pogreli s čajem pa je tokrat poskrbelo podjetje Troia a Prevalj.

Vabljeni na naš naslednji skok, ki se bo zgodil 23.1. 2016, štart se ve kje je, ura pa tudi…do takrat pa…ja kr naj pada še sneg

FOTOGALERIJA