Gremo na bicikl

Pa smo šli …člani kolesarskega kluba Ravne na letošnjo zadnjo skupno turo.

Tokratna je bila bolj tako na “izi” .Saj smo vedeli,da nas kasneje ,ko prispemo nazaj čaka bicikl piknik.

Zadolžen za graje in pohvale bicikl-kuhar Srečko

Da bo okusna “košta” se je že videlo po mojstrskem sukanju okoli “štedilnika” tokratnega bicikl-kuharja Srečkota 

S kolesi nas je prišlo enajst. Po doolgih in mučnih pogajanjih smo se le uspeli dogovoriti kje jo bomo “vsekali”.

Po dolgih pogajanjih smo le “zagonli”

Po sončni strani smo rekli.Tam nekje okoli Brinjeve gore,pa proti Strojni k članu,tokrat vodiču ture na mošt in nazaj v dolino.

Vreme je bilo ta pravo,družba prav tako. In smo šli.Megla se je še ravno pravi čas dvignila ,tako da smo imeli tisto pravo jesensko vreme.Lepo počasi.V križiščih se je čakalo tiste,ki prvi  skupini niso bili kos.

Yeah bicikl je zakon

Tam malo pod Brinjevo pa prvi “defekt” na verigi.Ja,ja Blaž je skozi sezono porabil premalo moči.Kot kaže je bil pritisk na pedalo premočan za ubogo “ketno”.In je šla …v maloro :))

Eden manj,ostalo nas je še deset,pa tudi teh deset ni bilo več dolgo v skupini.Fante v prvi grupi je vseskozi vleklo v gozd,trdo v breh.Zaželeli so si še malo pohoda in želja se jim je uresničila.Mi smo šli lepo naprej po cesti,oni pa s koles in tiščanje ob boku.Ni jim bilo lahko

Razdelili smo se na dva tabora šest-štiri.Vendar tudi to ni vzdržalo prav dolgo,v prvem križišču,ki je sledilo spustu,smo se od skupine ločili še štirje.Naj bo dosti,samo še spust proti Prevaljam in šluk,šluk po grlu.

Brez bicikla ne boš mogel z nami

Pri tem velja omeniti še “pobesnelega” bikca,ki nam je prirajžal nasproti vendar kmalu videl,da brez bicikla ne bo mogel z nami,zato se žalostno obrnil in odšel nazaj za “pastirčka”

Ta mlada dva sta imela še inštrukcije iz angleščine,Edi je hitel pripravljati igrišče za badminton,sam pa malo kramljanja z Danijem in Danilom in švrc domov.

Turca je bila ta prava,čeprav verjamem,da tisti,ki so odpeljali celo,lahko vsemu skupaj dodajo še šlag na vrh.

O dogajanju na pikniku pa naj povedo slike na strani KK Ravne

Biciklistični pozdrav

Obvezen foto utrinek:

Težko bi dal drugačen naslov.Pa naj bo,tudi malo provokativen.Dosti časa nazaj sem si zaželel obiskati panoramsko cesto nad Logarsko dolino.Da vidim to čudo,ki ga vsi opisujejo kot nekaj zelo lepega.

Za pot sem si izbral naslednjo traso; Ravne ,preko Avstrije do Železne Kaple od tukaj pa proti Jezerskem ,kjer bi ga mahnil preko Pavličevega sedla,Podolševe,Spodnjega Slemena do Koprivne in Črne domov.

Železna Kapla - izhodišče vzpona

Ker sem bil letos bolj omejen s časom in sem do oktobra napravil le nekaj čez 1000 kilometrov,sem vedel,da bo to kar hud zalogaj.Da bo tako hud kot je bilo pa si nisem mislil .

Pa vendar izziv ostaja izziv.Moja trma pa tudi ne pozna meja

Štartal sem dopoldne malo pred deveto v lepem sončnem vremenu,do nekdanjega mejnega prehoda Holmec brez problemov.Kar naenkrat pa huda megla z roso.Kaj to pomeni ?

V trenutku sem imel mokra očala,tudi bicikel je postal naenkrat moker,od čelade pa je pričelo curljati kot da vozim po največji nevihti.To sranje je trajalo kar dobre pol ure,ko je tudi pri sosedih posijalo sonce.Do Železne Kaple je šlo brez večjih problemov,čas pa ura in petdeset.Super si mislim in naredim prvi krajši postanek,ena frutabela in malo energijske pijače,ki sem jo kar težko spravil vase.

Križišče Jezersko - Pavličevo sedlo.Do tukaj še vse ok

Gremo dalje, cesta ,ki vodi proti Jezerskem sploh ni tako huda,kot sem si predstavljal,pedala lepo tečejo,ko se mi kar naenkrat prikaže tabla za Pavličevo sedlo,aha tukaj torej.Naredim krajšo pavzo,za obvezno fotkanje.Na tabli pa oznaka za Jezersko 5 km,za Pavliča pa kar 3 kilometre več.

Zanimivo počivališče s pogledom na steno vrisanega svetnika

Ah bo že si rečem in se sprva spustim po klancu navzdol.Kar pa ni dober znak za vzpone,ker je potrebno kasneje vse to še enkrat prekolesarit.

Hmm pravijo da v “breh ni greh”,tokrat je bil - zame

Ma ja saj ne,da ni lepo,sam noge,noge

Že prvič,ko se je klanec postavil pokonci sem si rekel huda bo.Pa ni bila samo Huda,temveč über huda.

Stvar kar ne pojenja,postavlja se pokonci,da je kriza.Ko sem nekako še plezal,se mi zgodi še tisto,kar sem si najmanj želel.Ne,ne, ni bil gumidefekt, temveč krč, sprva v eno nogo.Kasneje se je okužila z njim še druga stran. P… pa ravno sedaj,kaj naj sedaj, sestopim z bicikla in želim nekaj telovaditi,vendar mi ne uspeva najbolj.

Kriza ,bogu za hrbtom jaz pa komaj še stojim na nogah.Nekako mi jih uspe spraviti v normalno stanje in se spravim nazaj na kozo,ko spet po nekaj časa udari,še huje kot prvič  &%##%**?P….&%%#M..”!#$ je vrelo iz mene.

Vendar ne pomaga,niti malo.Treba bo do vrha tako ali drugače.Počasi lezem in vsake toliko čas sestopim iz bicikla,da malo pretegnem noge.vseskozi sem čutil,da mi nekje od daleč  prihaja nova runda krčev…ko kar naenkrat sledi spust v dolžini slabih dveh kilometrov.Mater zdaj sem pa še falil si mislim.Pa na srečo ni bilo tako,kaj hitro po krajšem vzponu vidim pred seboj Pavličevo sedlo 1338 m.

Pavličevo sedlo - olajšanje,vendar ne dolgo

Ha pa sem na konju si mislim,sedaj sledi še samo spust do Črne,po panoramski cesti nad katero pa po pravici povedano nisem bil navdušen.Saj ne,da ne bi bilo lepo,vendar sem pričakoval veliko več,tako pa…

Verjetno je vsega kriva naša prelepa Koroška,katera nas navdušuje z odličnim razgledi po poteh okoli Uršlje gore,Strojne,Jamnice in še bi lahko našteval.

Podolševa

Kar se tiče spusta,katerega sem imel v mislih do Črne ,ma kje,kakšen spust ,še je bilo vmes nekaj manjših vzponov,katerih se je koncu do resnično zadnjega spusta do Črne nabralo kar za dobrih 400 višinskih metrov.Ti vzponi pa so mi pobrali še tistega nekaj moči,kolikor mi jo je ostalo.Malo nad Koprivno pa klic v sili.Pokličem domov in že skoraj zahtevam da pridejo pome v Črno.Predaja je bila neizogibna.Prvič odkar kolesarim.

Dogovorjeno storjeno,reševanje uspelo.Mogoče bi se še pripeljal do Raven,vendar bi bil kot “cota”,čas vožnje pa bi bil temu primeren.

Kakorkoli na takšno turco tako nepripravljen nikoli več.Sem si pa le okusil turco,katera me je že dalj časa mikala.Ne rečem,da ne bom šel več kdaj na te konce,še me bodo videli,vendar dosti bolje pripravljenega v nasprotnem primeru vse skupaj izpade le eno veliko mučenje.

Iz statistike pa toliko,prevoženih je bilo 96 kilometrov,dvignil sem se za 1655 višinskim metrov,cela turca pa je trajal 5 ur in 18 minut

Še graf poti

Biciklistični pozdrav

Prečudovito vreme kar vabi ljubitelje kolesarstva v naravo.Tokrat bom predstavil turco,ki bi jo lahko poimenoval kar jesenska.

Zakaj ?

Raznorazne prireditve so v večini že za nami.Tako,da gremo v tem času na bicikel le še za dušo,sprostitev,da spustimo oči na pašo za lepo naravo,ki je v tem času še kako čarobna.

Kolesarska pot Ravne - Prevalje

Štartamo lahko na Prevaljah ali pa Ravnah,kakor želite.S kolegom sva pričela na Ravnah.Do Prevalj nas vodi kolesarska steza.Čez Prevalje je potrebno po glavni cesti vse do Poljane,kjer se cesta malenkost dvigne proti turistični vasici Šentanel.

Edino križišče,ki nas vodi v Šentanel

V naslednjem pa še malo po ravnini za Jamnico

Vendar tokrat ne bomo šli v vas domačih dobrot.Pri križišču za Šentanel,gremo naravnost,držimo se table za Jamnico.Ni panike,nobenega strmega klanca še ni.Prelepe narave se tukaj preprosto ne moreš nagledati.Zapuščene hiše ob cesti pa kažejo na to,da je tukaj včasih bilo še kako živo.

Povhov mlin

Povhov mlin ,kulturna znamenitost s častitljivo starostjo 150 let  je tukaj svetla izjema,lepo urejen in na novo odprt vabi obiskovalce na ogled.Sicer pa nas popelje nazaj v zgodovino mlinov

Sicer pa lepo naprej po novi cesti,do prvega mostu,kjer prečkamo Šentanelsko reko.Prvič zapeljemo na makedam.

Tukaj pa se prične prvi manjši vzpon v dolžini slabega kilometra.Nič kaj preveč zahteven,kateri nas pripelje na vrh Dolgih brd.Na vsej poti do vrha dohitimo le eno križišče v katerem pa gremo naravnost.

Peca

Kaj kmalu za križiščem pa se nam odpre prelep razgled na Peco in okolico. Kraj kjer obstojiš in si daš duška nad čudovito okolico.

Prihod na glavno cesto,desno smer Avstrija

Tukaj sledi krajši spust do glavne ceste Poljana - Holmec,kjer gume zopet okusijo asfalt.Prečkamo mejo,ki to ni več,le še zgradbe nas opozarjajo na to,da je bil tukaj včasih mejni prehod.

Prvo večje križišče levo

In preko železniške proge naravnost

Sedaj smo že pri sosedih,po glavni cesti se odpeljemo do prvega večjega križišča,kjer zavijemo levo in prečkamo “pozor” ,nezavarovan železniški prehod.Če bi šli kar takoj za prehodom desno lahko obiščemo dobro obiskano Klopinsko jezero,ampak mi gremo tokrat na Reht,zato gremo naravnost.Na to nas opozorijo tudi table.Cesta je tukaj samo ena.Do naslednjega mejnega prehoda pa samo pet kilometrov.Od tega je 600 metrov klanca z oznako 18 %.

Khmmm…saj bo šlo

Peljemo se skozi Slovensko vas Libuče,vseskozi se rahlo vzpenjamo,dokler ne pridemo do finalnega dela turce.Klanec z oznako 18 % .Vanj zagrizemo previdno,prevoziti se ga da brez vsekakršnjih večjih problemov.

Ko smo na vrhu smo zmagali.Od tukaj dalje gre samo navzdol.Proti Mežici spet samo ena cesta skozi naselje hiš.Tukaj ni odveč previdnost,kajti hiše so trdo ob cesti in kaj hitro se lahko kdo znajde pred kolesom.

Spet smo na našem koncu Koroške

Ko prispemo do glavne ceste tik ob nekdanjim hotelom,zavijemo levo proti Prevaljam in gasa po glavni cesti do Raven.Če  vas čas ne preganja preveč, pa vam predlagam tole varijanto.

Pri cerkvi zavijemo s ceste desno

Na Poljani ob cesti stoji cerkev.Zapeljemo se na makedam desno ,ki gre tik ob cerkvi vse do reke Meže.Tukaj je potrebno s kolesa da prečkamo most.Lahko naredimo tudi krajši počitek.Saj je na drugi strani pod mogočno krošnjo klopca in pa mir,kar je najvažnejše.

Vseskozi med drevesi po ozki stezici

Od tukaj naprej nas vodi ozka pravljična pot tik ob reki vse do bencinske črpalke  na Prevaljah.

Most čez reko Mežo nas pripelje do bencinske črpalke na Prevaljah

Na tej poti se tudi izognemo nevarni cesti čez Poljano,kjer v večji meri domačini preizkušajo koliko lahko zadiha njihov konjiček (beri avto)

Iz Prevalj pa spet nazaj po kolesarski stezi.Če si bomo izhodišče izbrali na Ravnah bomo prekolesarili v slabih dveh urah nekaj več kot 40 kilometrov in premagali okli 500 višinskih metrov

Tura je primerna za mtb in treking kolesa.Možno pa jo je odpeljati tudi s cestakom.V tem primeru je potrebno izpustiti odcep za Šentanel in se odpeljati naprej po glavni cesti do Holmeca.

Vsekakor  gre za lepo traso,ki je vredna ene lepe jesenske sobote ali nedelje.

Biciklistični pozdrav