Gremo na bicikl

Zakaj naslov v dveh jezikih,verjetno vam je že kapnilo - poteka namreč tako po Sloveniji,kot sosednji Avstriji.

Letos je bil štart v Breznu.Prihodnje leto pa bo spet pri sosedih v Eibiswaldu.

Drugič letos smo se s kolegi odpravili odvozit cestni maraton.Krajšo varijanto, ki je merila 66 km,daljša je bila 114 km s tem ,da si moral premagati klanec »extra« kategorije ,to je povzpeti se na Golico

( Soboth – 10,5 km s povprečnim naklonom 9,5 % )

Čelado dol pred tistimi,ki so odfurali daljšo različico.

ko smo se peljali proti Breznu smo jih srečali - borce na dolgi trasi

Pri prijavnini je šlo brez zapletov,nikakršne vrste ali kompliciranja.

prijavnina - expresno

Ura se je hitro pomikala proti deseti,ko je bil napovedan štart.Tisti pa,ki so se odločili za daljšo varijanto,so bili pred tem že uro na kolesu,za njih je bil štart ob 9.00

Štart in cilj sta bila pri gasilskem domu v Breznem.Kot ponavadi se je tudi tokrat več ljudi odločilo za mini maraton.

že vsi nestrpni na štartu

Že kar takoj po štartu se je grupa v ospredju raztegnila in v ne pretiranem tempu odpeljala proti Radljam.

Prvi pobegi so se pričeli proti mejnemu prehodu Radlje (Radlpass),kjer so se že oblikovale prve skupine.

proti mejnemu prehodu Radlje

Samega me je bilo strah klanca proti mejnemu prehodu ,ker sem bil predhodno obveščen,da je kar 6 km klanca,kateri pa ni tako nedolžen.Zato sem se zapodil v njega s strahom in spoštovanjem.Izkazalo se je ,da je bilo vse le malo prenapihnjeno,klanec je bil res šest kilometrski,vendar ne prestrm,tako,da sem poskusil v spustu proti Eibiswaldu ujeti kakšno skupino,da bi bilo malo lažje in mi je uspelo – hvalabogu.

mejni prehod Radlje

Potem pa smo ga »sekali« čez prelepo avstrijsko-štajersko,kolikor je šlo. Na vseh križiščih so bili policaji in redarji,ki so skrbeli,da smo vsi šli v pravo smer.

evo moja grupa

Prvo okrepčevalnico smo samo ošvignili s pogledi in zbrzeli mimo,kajti imeli smo super občutek (vsaj jaz,ostali so mi sledili) zato nismo ustavljali.Na drugi je bilo drugače,ker sem bil na koncu vlakca sem ustavil,ostali pa so odbrzeli naprej.Se oborožil z banano,čokoladico in »dotankal« bidon.

” tankštele”

Skupine žal nisem več ujel,tako,da sem se več ali manj sam prebijal proti slovenski meji,kar pa je dosti težje,kot pa v skupini.V tem zadnjem delu pa čudovita pokrajina in pa super cesta brez ene same luknje.

čudovita pokrajina

No ok ,tolažil sem se tudi s tem,ko sem videl pred seboj na zadnjem vzponu kolesarje iz moje grupe,ki pa so bili razmetani po klancu,kot kaže je tudi njih po malem » zabilo«

Sledilo je prečkanje državne meje in le še spust po luknjastem » kolovozu« do glavne ceste in pa Ožbalta od tam pa ni bilo več daleč do Brezna,kjer je bil cilj.

Na cilju je vsak udeleženec prejel spominsko medaljo,topli obrok ,pijačo,že pri prijavi pa bandano in kolesarske rokavice.

…kar dobro so nas oborožili

Na podelitvi pod velikim šotorom,so podelili pokale za prve absolutno pri ženskah in moških za obe progi,za najstarejšega udeleženca-ko,najmlajšega udeleženca in najštevilčnejšo ekipo.

Še najhitrejši ;

Trasa A (66 km) moški; Wilfing Marcus (A)

Trasa A (66 km) ženske; Zavrl Maja (SLO)

maja prva z leve…..tukaj so stale po velikosti

Trasa B (114 km) moški; Marovt Andrej (SLO)

Andrej na stopničkah

in ob prihodu na cilj

Trasa B (114 km) ženske; Thallinger Irene (A)

nekaj foto utrinkov ;

tokrat smo lahko peljali skozi rdečo

debata

priprava

najstarejša udeleženca maratona

svoje sence tokrat nisem mogel prehiteti

Biciklistični pozdrav