Gremo na bicikl

…za marsikoga čisto navaden dan,zame in za kolege udeležence Koroškega pokala pa prav gotovo ne,kajti danes je potekal že četrti vzpon po vrsti.

Udeležencev kot vedno,več kot dovolj.Med njimi se najdejo tisti že skoraj profiji in pa kolesarji,ki jim je cilj - priti do cilja,ne glede na čas.

Večina svoje konjičke pripelje na strehi vozil in prav “fajn” jih je za pogledat

Sicer se je današnji štart prestavil za pol urce ,kar pa ni bistveno vplivalo na razpoloženje udeležencev .Nekateri so teh 30 minut izkoristili še za finese , oziroma manjše popravke na kolesu,da je ne bi bilo problemov kasneje na sami progi.

Ob samem štartu nas je za par sekund namočilo,potem pa ,kot bi bili spet z nami,tisti zgoraj namreč….ki so nam namenili prav prijetno klimo za vzpon.

Pot je bila dokaj naporna ,potrebno je bilo premagati v 11 kilometrih 580 metrov višinske razlike,še najbolj naporen je štart,kateri se prične v klancu,tako,da ni pravega ogrevanja in kateri se pred štartom ne ogreje dovolj,to občuti takoj po štartu v nogah namreč v kolesarskem žargonu rečemo da imaš trde ali pa težke noge…..

Oblačno vreme nam ni dovoljevalo,da bi lahko občudovali okolico ,katera je ob jasnini zelo lepa,je pa bilo na cilju,ki je bil tokrat postavljen kar na pašniku zelo živo,ko se nekateri še prihajali v cilj,ob debati in dobro razpoloženi ,so se drugi že vračali v dolino.

Sam povratek v dolino je bil za nekatere pravo tekmovanje,drugi smo uživali ob razgledih in pa vzpodbujanju tekmovalcev,ki so se še trudili priti na vrh

pogled na Mežico

Po spustu v dolino je seveda sledil topli obrok,ki je bil tokrat pasulj z mesom,kateri se je prav prilegel ob “rogaču”. Ja potrebno je obnoviti izgubljeno energijo .

Zmagovalce si lahko ogledate na spletni strani Koroškega pokala ,

vodilni majici sta obdržala Mario Vračič in pa Klavdija Cehner Oblak .

Naslednja zadeva ,ki se bo odvijala na Koroškem bo MTB maraton,ki bo letos drugi po vrsti,potrebno bo priti v Trbonje se prijaviti in odpeljati, lahko pa se prijavite že predhodno

na spletni strani, zaradi boljšega evidentiranja.

Za konec bi podaril še eno bodečo nežo.

Gre se za Mežiški letni bazen,nekateri so se spominjali koliko je bilo tukaj včasih življenja ,sedaj pa zadeva klavrno propada.Upam,da se najde kdo in spravi bazen v stanje,kakršno je bilo nekdaj.Pa tudi če ga zasujejo in na tem mestu naredijo kaj koristnejšega,nekaj takšnega, kar bo lahko Mežici v ponos ne pa v sramoto.

Kolesarski pozdrav do naslednjič